Nekaj desetletij starejši in v (morda lažnem) prepričanju, da vsaj za kakšno nianso pametnejši, upam, da ne ponovim že znanih napak. Na začetku se vse zavrti kot nekoč – ljubljanski lokal, nerodni nasmehi, koga jaz poznam, koga ti poznaš, načrti za prihodnost.

Ko se že zdi, da se ni nič spremenilo, pa nenadoma ugotovim, da sem v zadnjih nekaj desetletjih vseeno odkril nekaj dodatnih resnic o romantiki.

Osnovna premisa zmenka mi je znana in pri štiridesetih očitno ne odstopa od formata, ki sem ga poznal v dvajsetih. Dva človeka se skušata prepričati, da se bosta tolerirala tudi v prihodnje, ne glede na vse kaprice, ki se razkrijejo na prvem zmenku.

Z lahkotnim zasliševanjem tipata za morebitnimi opozorilnimi znaki, ki bi znali ta poskus romantike predčasno obsoditi na propad. Če se ona veliko smeji, so obeti dobri. Če on pogosto pogleduje na telefon, so obeti nekoliko slabši.

Če oba preveč govorita o bivših – in verjemite, pri štiridesetih veliko ljudi z veseljem stresa svojo zagrenjenost nad bivšimi komurkoli, ki ga je pripravljen poslušati – je verjetnost za uspeh skorajda ničelna.

Dokler se torej zmenek odvija relativno prijazno in spoštljivo, brez občutka, da je nekdo prijetno večerjo zamenjal za brezplačno terapijo, dobimo zametke za prijeten večer v dvoje. K sreči ob tej starosti letih oba udeležena dobro veva, kaj morava vprašati in katerih kompromisov se ne bo sprejemalo, zato klepet poteka precej bolj iskreno in neobremenjeno, kot se ga spominjam iz mlajših let. Se pa, vsem izkušnjam in modrosti navkljub, še vedno pogosto pozabi na nekaj zelo enostavnih resnic.

Ne veš, kaj je drugi osebi zares privlačno

Kaj je na vas – po vašem osebnem mnenju – najbolj privlačno? Vprašanje, ki bi razveselilo marsikaterega politika in patološkega narcisa, pa zna biti precej neprijetno za vse ostale. Kolikor hitro znamo našteti vse, kar nas na našem telesu in osebnosti moti, pa smo precej bolj zadržani, ko moramo opredeliti naše objektivne prednosti.

A prav o tem razmišljaš, ko se podajaš na trg samskih. Kaj je tisto, kar bi lahko osebo na drugi strani prepričalo, da me ne preskoči? Da zadrži pogled, da zadrži pozornost, vsaj tako dolgo, da se prebijeva čez začetne nerodnosti?

Opazil sem, da ko se skušamo opisati s pozitivnimi lastnostmi, najpogosteje začnemo naštevati stvari, ki smo jih slišali od drugih.

Sodelavka je rekla, da imam dober smisel za humor, gospa v pekarni je rekla, da sem prijazen, sotrpin na fitnesu je omenil, da imam dobro formo za ‘bench press’, oče mi je rekel, da še nikoli ni videl nikogar, ki bi tako hitro jedel (še tuhtam, če je bilo mišljeno kot kompliment).

Ne ravno seznam, ki bi ga nanizal v opis na Tinderju, a bistvo je, da se pri opredeljevanju svojih prednosti opiramo na stvari, ki smo jih slišali od drugih.

To pa le pomeni, da nas vsakdo vidi z drugačnimi očmi. Stara rečenica, da imajo vsake oči svojega malarja, na zmenkih pri štiridesetih drži bolj kot kadarkoli prej.

Pri dvajset smo vsi videti kolikor toliko enotno – zob časa nas še ni prežvečil, na srcu še nimamo venčka čustvenih brazgotin, na plečih še ne nosimo kopice travmatičnih bremen.

Sredi štiridesetih pa se pojavljamo v neštetih niansah – so takšni, ki so videti desetletje starejši, z jasnimi znaki dolgoletne slabe prehrane, pretiranega sončenja in tistega brutalnega kredita, ki jim že petnajst let srka življenjsko energijo in takšni, ki dajo občutek, da nekje v podstrešju skrivajo svoj portret, ki se stara namesto njih.

Bolj poenotena zgodba se skriva za to razburljivo fasado. Ko kot moški pri štiridesetih ribariš v ribniku vsaj približno podobne starostne skupine, bo na drugi strani namreč vedno sedela ženska s podobnimi izkušnjami in življenjskimi izzivi, ne glede na to, kako zelo se na njenem videzu odraža njen rojstni datum. Pri teh letih je doživela že nešteto snubljenj, pretrpela nešteto bebcev s slabim humorjem in še slabših zadahom, zamenjala nekaj šefov in izgubila vsaj dve prijateljici.

Njen periferni vid bo ujel nekatere tvoje vrednote, za katere sploh nisi vedel, da jih imaš. Seveda bo zaznala (in cenila) vse to, kar so že opazili tudi drugi, ni pa nikoli nujno, da bo to tisto, kar jo bo na koncu prepričalo v dolgotrajnejši odnos.

Seštevek vseh njenih izkušenj bo opredelil, kaj je tisto, v kar se bo ona zaljubila in ni absolutno ni nujno, da bo to velik biceps, košati lasje ali kariera, ki zahteva, da ves čas nosite čevlje z vezalkami.

Zgodi se, ko to najmanj pričakujemo

Pri štiridesetih na svet romantike gledam precej drugače kot pri dvajsetih. Takrat je bil to svet neskončnih priložnosti, neslutenih odkritij, izjemnih doživetij. Z vidika moškega sredi štiridesetih, je ta svet precej bolj temačen.

Nabor potencialnih partneric je skrčen – ženske imajo pri teh letih že skorajda praviloma vse dva priimka in dva otroka ali pa obstaja precej tehten razlog, zakaj so samske.

Če ravno ne naletiš na mlado vdovo (hej, tudi to že najdeš pri teh letih), hitro zapadeš v serijo zmenkov, ki ti lahko zbudijo občutek, da zate tam zunaj ni več prave osebe.

Obupanost je na vrhu občutkov v moji starostni skupini samskih. Morda niti ne tista skrajna obupanost, ampak bolj vdanost v usodo. Ob tem pomislim na vsaj par znancev, ki so se skoraj popolnoma odrekli ideji dolgotrajne romantike.

Raje so se posvetili karieri in hobijem, z zmenki in romantiko pa se ukvarjajo zgolj priložnostno, brez pričakovanj, brez obljub, brez obvez. Živijo v hišah, ki odmevajo od praznine in si življenje polnijo z nakupi, pivskimi maratoni in dokumentarnimi filmi o drugi svetovni vojni.

Morda se njihova izbira sliši žalostna, a sem postopoma ugotovil, da v bistvu počnejo vse prav. Sprva sem mislil, da je njihova vdanost simptom deklariranega poraza, a so v bistvu le pogruntali igro.

Moja običajna napaka v preteklosti, ko sem izstopil iz kakšne daljše zveze, je bila, da sem nemudoma začel spet iskati novo zvezo. Vsa energija je bila usmerjena v lov. Pri dvajsetih je to nekoliko nagonsko, ker se ti po glavi ves čas plete samo seks, zdaj, pri štiridesetih, pa pri drugih samskih opažam, da to počnejo bolj iz strahu pred osamljenostjo.

Ta obupanost, ta strah pred osamljenostjo, pa se zavoha na daleč. Ženske ga začutijo in moški ga ne znamo skriti.

Zato sem preveril, kaj so drugače počeli tisti samski mojih let, ki so uspeli zagnati novo rundo romantike. Skupna točka jim je, da se jim je zgodilo povsem spontano. Poznam seveda primerek ali dva, ki sta se uspešno podrsala na Tinderju, velika večina pa je novega partnerja spoznala tako, da so pač delali to, kar (radi) delajo.

Hodili so na službene dogodke, se odzivali na vabila prijateljev, uživali v novih izzivih, se sproščali v najljubših hobijih. In se je zgodilo. Ko so najmanj pričakovali, je bila ljubezen točno tam, kjer je bilo najlažje nadaljevati pot naprej skupaj – v nečem, kar je že del njihovih življenj.

Vsi smo enako zmedeni

Ko sem na kavi s prijatelji, jim lahko zelo nazorno povem, kaj točno pričakujem od partnerice in katere kaprice bi me zagotovo odvrnile. Ni težko biti pameten, ko imaš glavo trezno in občinstvo, ki ti samo prikimava.

V resnici ljubezen nima zakonov; je zmedena, raztresena, kaotična. Ko smo bili stari dvajset-in-nekaj let, je ta zmedenost simpatična, pri štiridesetih-in-več pa smo že izdelane osebnosti, z jasnimi cilji in še bolj jasnimi pričakovanji, zato od samih sebe pričakujemo, da bomo k odnosom pristopali precej bolj racionalno in premišljeno. In to pričakujemo tudi od osebe na drugi strani zmenka – ne glede na to, kakšen vihar se nam takrat odvija v glavi.

Ko mi tako nasproti sedi urejene ženska, nekaj let od svojega štiridesetega rojstnega dne, z elegantno manikiranimi nohti, uspešno kariero v digitalnem marketingu in šopkom propadlih razmerij v preteklosti, ki so ji pomagali izoblikovati meje njenih kompromisov, jo moje oči vidijo kot samozavestno in osredotočeno. Kot žensko, na kateri moji kilavi in zdaj najbrž že precej zastareli pristopi pecanja nikoli ne bodo delovali.

Zdi se mi neprebojna, da bo v vsaki moji besedi zavohala sranje, ki ga pletem v želji, da jo zabavam in navdušim.

A dlje kot je najino druženje trajalo, bolj ko se je najin pogovor iz površinskih banalnosti poglabljal v intenzivnejše življenjske tematike (no, ja, tudi o horoskopih sva govorila, ampak tega v živo ne bom priznal) in po nekaj požirkih aperola, sem uvidel, da je tudi ona enako zmedena, nervozna in polna dvomov. Nervozno si je zavijala lase za uhelj in sramežljivo pogledovala v tla, ko sva tipala po bolj pikantnih temah.  

Hitro mi je postalo jasno, da smo na spoznavnih večerih, ko je cilj druženja ugotavljanje, če bi lahko delovali kot potencialni dolgoletni partnerji, vsi enako anksiozni.

Od utečene direktorice, ki brez težav nadzoruje mednarodno podjetje, do domišljavega avtorja, ki večino dneva lebdi v svojem domišljijskem svetu.

K sreči je ta nervoza, sploh, kadar smo si malce všeč, ljubka – celo pozitivna. Naredi nas človeške, izloči nas iz vsakdanjih vlog in omogoči, da se spoznavamo na bolj iskrenih temeljih. Predvsem pa pokaže, da smo v bistvu vsi le čustvena bitja.

Če nič drugega, se lahko ob tem vedno le tolažite, da se igra zmenkov v resnici nikoli ne konča. Tiste večerje ob svečah in pretkano nameščena darilca kasneje v odnosu preprosto zamenjajo skupni sprehodi, skupno obiskovanje prijateljev in skupno nakupovanje nujnosti za v hladilnik. Ker kaj pa so zmenki drugega kot le dobri izgovori, da preživimo čas z osebo, ki jo imamo radi.