Taylor Swift je ena redkih glasbenic, ki zna vsak svoj album zasnovati kot zgodbo z začetkom, vrhuncem in zaključkom, ki v sebi združuje umetniško drznost in osebno izpoved.

S svojim najnovejšim projektom The Life of a Showgirl je znova dokazala, da je ne moremo ukalupiti v en sam žanr ali pričakovanje. Če je bil The Tortured Poets Department introspektiven, melanholičen in literarno obarvan, je novi album povsem drugačen: bolj igriv, kabarejski, drzen in hkrati samoironičen.

V njem je mogoče začutiti tako bleščice odra kot težo zaodrja, kjer se uspeh pogosto srečuje z osamljenostjo.

Nastalo je delo, ki morda ne bo zadovoljilo vsakega poslušalca, a nedvomno širi Taylorin ustvarjalni razpon in kaže, da se še vedno ne boji tvegati.

Bleščeča produkcija z odtenki nostalgije

Eden najmočnejših elementov albuma je produkcija, ki je polna glamurja in odrskega sijaja, a nikoli brez podlage v Taylorini pripovedi. Sodelovanje z dolgoletnima producentoma Maxom Martinom in Shellbackom pomeni povratek k bolj ”popovsko” strukturiranemu zvoku, ki ga je občinstvo vzljubilo v času albuma 1989.

To ne pomeni preprostega ponavljanja uspešnih formul, saj je album prežet z estetiko kabareja, šovbiznisa in skoraj filmskega razkošja, a hkrati ves čas ostaja zasidran v prepoznavnem Taylorinem tonu.

Poseben trenutek prinese tudi vključitev dela melodije pesmi Georgea Michaela v skladbi Father Figure. Gre za izjemno prefinjeno potezo, ki deluje kot nostalgičen poklon, a hkrati kot dokaz, da Swift svojo glasbeno zgodbo vedno gradi na mostovih med preteklostjo in sedanjostjo.

Razpoloženja in tematski lok

Album poslušalca popelje skozi različna razpoloženja, ki nihajo med lahkotnostjo in ironijo ter težjimi vsebinami. Če je njen prejšnji album slonel na melanholiji, tukaj slišimo več barvitosti, več ritemskih poudarkov in več igrivosti.

Toda ravno to razpiranje med svetlobo in senco prinese tudi pasti – včasih poslušalec dobi občutek, da skladba zveni kot zabaven eksperiment, ki pa ne nosi nujno vsebine, ki bi preživela preizkus časa.

Pesmi kot Wood ali Wi$h Li$t pa so dokaz, da si Swiftova upa tvegati, a hkrati pokažejo, da včasih to tveganje rezultira v manj prepričljivih trenutkih. Kljub temu je prav ta neenakomernost tista, ki daje albumu poseben značaj: poslušalca drži v negotovosti, ne ponuja vedno udobja, a s tem ostaja avtentičen.

Najmočnejši trenutki

Ko pa album zadene v pravo točko, to stori z vso silo. Sodelovanje s Sabrino Carpenter prinese svežino in dialog med generacijami, ki na novo definira, kako lahko Taylor povezuje mlajše poslušalce z dolgoletnimi oboževalci.

Še posebej izstopa skladba Cancelled!, kjer se z neposrednostjo loti mizoginije, sovraštva in fenomena t. i. “cancel kulture”.

Tukaj Swiftova ni več nežna pripovedovalka o ljubezenskih ranah, temveč kritična opazovalka družbenih mehanizmov. Prav kontrast med lahkotnimi kabarejskimi aranžmaji in ostrim, skoraj političnim sporočilom pesmi daje albumu globino, ki je marsikje drugje morda manj prisotna.

Kritike in odzivi

Kot pri skoraj vsakem Taylorinem albumu so tudi tokrat odzivi razdeljeni. Kritiki se strinjajo, da gre za delo, ki prinaša presenečenja, a ne vedno v najbolj enotnem smislu.

The Telegraph je album ocenil s tremi zvezdicami od petih in poudaril, da plošča ponuja duhovitost in romanco, a ne doseže emocionalne intenzivnosti njenih prejšnjih izdaj.

Tudi drugi mediji opažajo, da gre za album kontrastov: na trenutke briljanten, na trenutke nekoliko površinski. Vendar se skoraj vsi strinjajo, da Swift ostaja ena redkih pop izvajalk, ki si še vedno upa eksperimentirati in tvegati, čeprav bi se lahko udobno držala preverjenih formul.

Pet skladb, ki izstopajo:

• The Life of a Showgirl – naslovna skladba, ki s kabarejsko estetiko in ironijo najbolje povzame bistvo albuma: življenje v bleščicah, ki v svojem zakulisju skriva ranljivost.
• Father Figure – subtilen poklon Georgeu Michaelu, kjer Swiftova dokazuje, da zna klasične melodije prenesti v svoj sodobni jezik.
• Cancelled! – najostrejša točka albuma, kjer se sooči z mizoginijo in ”cancel” kulturo; to je zagotovo skladba z močnim družbenim nabojem.
• Wi$h Li$t – drzen, igriv komad, ki razdeli poslušalce: nekateri ga vidijo kot duhovito ironijo potrošniške kulture, drugi kot preveč površinskega.
• Wood – pesem, ki sicer razdeli mnenja, a ostaja zanimiv eksperiment v njenem repertoarju; dokazuje, da Taylor ne bo nikoli zvenela monotono.