Japonci imajo besede za kompleksna čustvena stanja, ki niso zgolj emocije, temveč načini doživljanja sveta. Vsaka od teh besed nosi poseben pomen, ki presega neposreden prevod.

MONO NO AWARE

Nežna žalost ob zavedanju, da je vse, kar je lepo, tudi minljivo. Prav zato to ljubimo bolj – ker vemo, da ne bo trajalo. Sprejemanje končnosti kot razlog za globljo ljubezen.

KOMOREBI

Svetloba, ki se dotakne objekta in si ji ti v “napoto”. Lepota ne nastane kljub oviri, temveč zaradi nje. Brez vmesnega ne bi bilo čarobnosti.

YŪGEN

Globina, ki se razkriva počasi in potiho. Občutek, ki ga prepoznaš, a ga ne moreš pokazati s prstom. Nekaj, česar ni treba razlagati – in česar razlaga morda celo osiromaši.

MA

Pomen, ki se skriva v pavzi. Tišina, vrzel, vdih. Prostor med stvarmi, ki ni praznina, temveč prisotnost. Tisto, kar omogoča, da vse drugo sploh obstaja.

SHIZUKESA

Mirnost, ki nosi težo. Tišina, ki ni prazna, temveč naseljena. Občutek notranjega mirovanja, ki ni lahkoten, ampak globok in zavesten.

HAKANAI

Lepo zato, ker izgine. Krhkost kot vrednota, ne kot slabost. Nekaj, kar obstaja le za kratek trenutek – in prav zato pusti sled.

YOHAKU

Kar ostane nepovedano, daje pomen vsemu, kar je izrečeno. Prostor kot namen. Nezapolnjenost, ki omogoča interpretacijo, dih in nadaljevanje.

WABI-SABI

Sprejemanje dejstva, da nič ni popolno, trajno ali dokončano in iskanje tihe lepote prav v tem. Ni upor proti minljivosti, temveč mirno sobivanje z njo.

Morda Zahod nima toliko besed za te občutke, ker jih pogosto skušamo zapolniti, popraviti ali razložiti. Japonščina pa nas uči nekaj drugega: da ni treba vsega poimenovati zato, da bi obstajalo.
Včasih je dovolj, da čutimo – in pustimo, da ostane nedokončano.