Napovedi mnogih so se uresničile. Žirijo in slovensko javnost je med vsemi nastopajočimi s skladbo How Much Time Do We Have Left navdušil Klemen Slakonja. Skladbo je sicer posvetil svoji partnerki, igralki Mojci Fatur, in govori o soočanju njune družine z njeno težko boleznijo.
Na odru Eme se je poleg Klemna predstavilo še enajst izvajalcev. Te je v finalni izbor za Emo uvrrstila strokovna žirija. Nastopili so še Eva Pavli (Niti), KiKi (O-ou!), Jon Vitezič (Vse ti dam), Trine (Grace), Žan Videc (Pusti, da gori), ANNA (Čau), July Jones (New Religion), ZveN (Divja), PolarAce (Kind), Astrid & The Scandals (Touché) in RAI (Frederick’s Dead).
Šov ljubiteljev evrovizije
Najprej o zmagovalcu. Klemnova kandidatura je bila pričakovana, njegova zmaga še bolj. Povsem logično, glede na seznam sotekmovalcev. Povprečen gledalec, ki ne spremlja slovenske glasbene scene in predvsem mlajših izvajalcev, je najbrž med vsemi poznal le Klemna. Zaradi tega je imel že v štartu veliko prednost, njegova uvrstitev na Emo pa je pred samim izborom tudi precej odmevala v medijih.
Čeprav je bil Klemnov nastop soliden, pa se mi je ob gledanju njegovega nastopa pred očmi nenehno prikazovala slika vseh njegovov nastopov imitacije. Nekako kljub čustveni noti njegove pesmi in sporočilu, me skladbe ni prepričala.
Lepa balada, a morda nekoliko preveč klasična in zadržana za preboj na evrovizijski vrh (ali tudi samo do finala). Klemen je že večkrat dokazal in pokazal svoj glasovni repertoar, morda ta skladba tega ni najbolj predstavila. Kritike na družbenih omrežjih so različne, mnenja razdeljena. Skupno je morda le mnenje, da skladba v Baslu po vsej verjetnosti ne bo izstopala in bo ostala neopažena.
Če sem iskrena, bi v Basel, ki bo gostil letošnjo že 69. Evrovizijo, raje poslala July Jones, ki je poleg Klemna nastopila v velikem finalu večera. Njen nastop je bil dovršen, tako stilsko kot koreografsko, glasba veliko bolj evrovizijska in všečna.
Vsi ostali nastopi so žal zelo razočarali. Glasovno ni izstopal nihče, z izjemo morda Eve Pavli in celostno Jona Viteziča, ki je prejel največ točk od tujih strokovnih žirantov. Besedila zelo na prvo žogo, nobena od skadb ni presnetila ali osupnila.
Vizualni spektakel
Edino, kar mi je bilo res všeč in lahko rečem, da je bilo na vrhunski ravni, pa je bil sam vizualni del prireditve. Osvetlitev in svetlobni efekti, za katere na Emi zadnja leta skrb BLACKOUT Lighting Design s Črtom Birso in Klemom Krajncem na čelu, so bili fantastični. Vrhunsko igro luči so dopolnjevali kreativni svetlobni zasloni in tako ponudili izredno kakovostno televizijsko prireditev.
In ko smo že pri vizualnem delu, so nastopi navdušili kostumografsko. Prav vseh dvanajst nastopajočih je pri snovanju nastopa imelo v mislih tudi celostno podobo. Za kar nekaj videzov so posrbeli slovenski priznani modni oblikovalci.
Klemen Slakonja je nosil majico s podobo svoje Mojce, ki so jo izdelali pri znamki Draž, za kostum pevke KiKi, ki se je spogledoval z likom iz filmske trilogije Igre lakote, sta poskrbeli Onja Lajevec in Suzana Suki Juršič.
Astrid je nastopila v kostumu Neže Knific, za videz Ane Grdadolnik pa je poskrbela Jerneja Podbevsek Zhembrovskyy. July Jones in Eva Pavli sta nosili kreacijo slovenskega modnega dvojca M.Fiction, ki ga sestavljata sestri Mia Aleksandra in Mateja Lukač.
S svojo vizualno prezenco sta navdušila še drzna Raiven in Gregor Strasbergar- Štras iz skupine MRFY. Raiven je na začetku Eme navdušila v drzni kreaciji Tanje Vidic x MANDEGAR. Njun skupni nastop je mnogo bolj navdušil kot zmagovalna pesem, vodenje malo manj.
Štras se je v vlogi voditelja znašel prvič, in če mi je všeč njegov glas in sicer korektno odvoden nastop, pa me je zmotilo njegovo neprestano premikanje in na trenutke nervozna, na trenutke nenavadna obrazna mimika.
Produkcijsko je Ema, ki se je v takšni obliki vrnila po nekaj letih, dokaz, da zmoremo ustvariti gledljive in kakovostne oddaje, a žal je manjkalo bistvo. Kakovostna glasba, ki na končnem evrovizijskem nastopu kljub vse večji vizualni teži, še vedno šteje največ. Poleg politične kuhinje in gejevskega lobija, seveda.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.
