Če obožujete mehiško hrano, natančneje tacose, ki vas z okusi ponesejo v Mexico City ali katerega od drugih mehiških mest, zavijte na Trg Ajdovščina v Ljubljani, kjer je svoja vrata pred nekaj meseci odprla Taqueria Unomas. Edina slovenska taco restavracija ponuja najbolj pristno različico značilne mehiške ulične kulinarike ob živahnih ritmih strastne salse.

Meni je skromen, a povsem dovolj, da spoznaš pristne mehiške okuse, potešiš lakoto in si sam ali v družbi polepšaš dan. Poleg tega ti ni treba 10 minut bolščati v meni in se odločati, kaj bi jedel, kar je tudi eden glavnih konceptov ulične hrane. Prideš, naročiš, dobiš in uživaš.

Izbirate lahko med štirimi različni tacosi, a je ribji tacos na meniju zgolj dva dni v tednu, ob torkih (po slovitem običaju na družbenih omrežjih taco tuesday) in petkih. S Kajo sva poskusili tri okuse, ki so bili ta dan na voljo, in sicer Al Pastor, Carne Asada in Vegetal. Jedi dopolnjujejo še značilne mehiške pijače kot so horchata, Aguas de jamica (hibiskusov ledeni čaj s sokom grenivke), brezalkoholnie pijače, mehiško pivo ter obvezna tekila.

Okusi Mehike v treh ugrizih

Prvi v vrsti, ali bolje rečeno v najinih želodčkih, je bil Carne Asada, taco z na oglju pečenim govejim steakom, fižolom, svežo čebulo ter koriandrom. Moram povedati, da sem jaz izbrala različico brez koriandra, ki ga ne maram in sem ena izmed 10 odstotkov ljudi na svetu, ki jih okus tipične mehiške pa tudi azijske začimbe, spomni na milo ali parfum.

Glede na to, da sem koriander že izpustila, bi težko iz tacosa odstranila še svežo čebulo, katere nisem velik ljubitelj (še posebej, ker sva se po kosilu vračali v pisarno), a me resnično ni motila in nikakor ni izstopala ali zasenčila glavne sestavine, mesa. Meni je bil taco všeč, morda mi je bilo za kanček preveč fižola, medtem ko je Kajo zmotil intenzivnejši okus po dimu, kar je posledica tehnike pečenja na oglju.

Najbolj sva bili navdušeni nad različico s svinjino z domačo marinado iz posušenih čilijev in paradižnika, zloženo v trompo in pečeno na posebnem vertikalnem žaru, ki so ga uvozili iz Turčije. Svinjina je tanko narezana, da je na zunanji strani karamelizirana, ampak dovolj mehka in sočna. Družbo v koruzni tortilji pa ji delajo še ananas, koriander, čebula in poljubna salsa. Meso je bilo odlično, ravno prav slano, mehko in sočno, ananas pa je pustil le sled okusa, ki ni preveč izstopal, mnogi ga ne bi niti okusili.

Za vegetarijance je na izbiro taco Vegetal, ki je sestavljen iz koruzne tortilje, fižola, pikantne paprike in sirom, čebule ter guacamole omake. Za vegane bi prišla v poštev različica brez sira. Guacamole je bil fantastičen in bi ga jaz dodala še k ostalim dvema okusoma, sir je bil sicer dober, a ni imel ne vem kako intenzivnega okusa, da bi nadgradil ostale okuse.

K vsakim tacosu sodi seveda še salsa, značilna mehiška omaka, ki ima številne različice. V Taqueriji Unomas ponujajo v posebnem kotičku tri različne salse, ki so ustrezno označene glede na stopnjo pikantnosti. Intenzivnost ni pretirana, a če ne marate preveč pekoče hrane, pazljivo z doziranjem. Kaja, ki ni ljubiteljica pekoče hrane, je prvo porcijo zamenjala z manj pekočo. Za največje privržence pikantnega okusa imajo dodatno še eno bolj pekočo omako.

Vizualna podoba restavracije sovpada z njenim konceptom, saj glavna pripravljalnica hrane in pult, kjer obenem hrano naročiš, spominja na tipične mehiške lokale, prav tako pa zgodbo dežele barv, okusov in raznolike pokrajine pripovedujejo rdeča barva ter bele kvadratne ploščice, ki pokrivajo tudi veliko osrednjo mizo v restavraciji.

Koncept hitre oziroma ulične hrane dopolnjuje še jedilni pribor za enkratno uporabo, nad čimer pa smo malce razočarani, saj pitje iz plastičnih kozarčkov ni najbolj prijetno, še manj pa okolju prijazno. Pri tacosu ne moreš, da se ne bi nekoliko popackal (in razgibal vrat), zato je papirnih odpadkov, s katerimi si obrišeš sledi slastnega kosila, na žalost kar veliko.

7 restavracij, za vsak dan v dnevu

Novo svežino (v sicer izredno bogatem kulinaričnem območju) sta v Ljubljano prinesla že uveljavljena street food mojstra Til Pleteršek in Klemen Ptičak, lastnika verige restavracij Hood Burger. Prečesala sta celotno Mehiko in na štirinajstdnevnem kulinaričnem raziskovanju in okušanju več kot sto različnih tacosov izbrala štiri različice, s katerimi želita navdušiti tudi Slovence. Na srečo sva ju s Kajo srečali ob najinem obisku, da sta nama lahko razložila še filozofijo restavracije in podrobneje predstavila sestavine in tehnike kuhanja, ki jih uporabljajo.

“Velikokrat se hecava, da morava odpreti sedem različnih restavracij, da bova lahko jedla vsak dan drugje”, v šali pove Klemen, ki pravi, da ju je pri snovanju nove restavracije gnala želja po novem izzivu. “V naš prostor želiva prinesti nekaj novega, se poglobiti v kulinariko in tako dvigniti nivo ulične hrane,” je dodal Til. O projektu sta začela razmišljati pred petimi leti, saj ju je zanimal, kakšen je v resnici pravi taco. Med raziskovanjem in načrtovanjem sta v 14 dni prečesala Mehiko, kar je bil prelomnica, poseben izziv pa najti primeren prostor v središču mesta.

Til in Klemen, ki se poznata že od mladosti, ko sta skupaj igrala košarko, sta se v svet kulinarike podala pred dvanajstimi leti brez kakršnekoli uradne kulinarične izobrazbe. Znova sta se srečala med študijem ekonomije, nato pa se je Til za pet let odselil v Španijo. Po nekaj besedah z njima, kmalu ugotoviš, da imata svojo vizijo, željo in strast do ulične hrane ter da pri tacosih še nista rekla zadnje.

Nad njunim novim podvigom so ljudje navdušeni. “Še posebej tujci, Mehičani pravijo, da je to končno nekaj takega kot v Mehiki,” povesta in dodajata, da vse pripravljajo sami, tako salse, kot meso, ki je pripravljeno v njihovi mesnici.

Tortilje prav tako izdelujejo sami in so organske, veganske ter ne vsebujejo glutena. “Gre za posebno tortiljo narejeno s postopkom mikstamalizacije, to pomeni, da se kuha koruzno zrno z gašenim apnom in se razvije bolj mehka kiselkasta mešanica, iz katere se naredi masa za tortilje, ki se sproti pečejo na žaru,” razloži Klemen. Tortilje so mehke, povsem drugačne od trgovinskih, ne bi pa zamerili, če bile za odtenek bolj slane, a to so resnično že detajli. Na vprašanje, kako se pravilno je taco, sta v hecu odvrnila, da večkrat prideš, pa je.

Izkušnja je bila prijetna, hrana dobra. Horchata, napitek iz mandljevega ali riževega mleka s cimetom, je poskrbel za sladko noto, medtem ko sva se z lednim čajem Aguas de jamica dodobra osvežili, resnično ga morate poskusiti. Cene so ulični hrani primerne in resnično dostopne. Za en taco je treba odšteti od 3,3 evra dalje, odvisno od vrste ter prilog, ki jih izbereš zraven. Čeprav sva poskusili tri tacose, bi za sitost zadostovala dva.

Če ne večkrat, pa se vseeno vrneva še na okušanje ribjega tacosa, ki nam ga tokrat ni uspelo ter novosti, ki ji pripravljajo. Med drugim bodo imeli v ponudbi kmalu pečeno koruzo in tudi nove taco okuse. Upajmo, da bo njih prisoten guacamole, ki naju je res navdušil.