“Stari, ti si se pa čisto spremenil, odkar imaš novo punco,” zadoni komentar, namenjen kolegu na koncu mize, ki že cel večer govori s povsem novim tonom glasu. In to je dovolj, da se začnejo kopičiti opažanja o tem, zakaj – in koliko – se ljudje spremenimo, ko vstopimo v novo razmerje.
Ker smo ljudje po naravi v medsebojnih interakcijah precej anksiozni – ja, niste edini, ki pozabi ime novo spoznane osebe ali dobi potne roke, ko se mora izkazati pred skupino neznancev – smo anksiozni tudi, ko je potrebno obravnavati stvari v razmerju, od začetnih zmenkov do kasnejših kompromisov.
Najpogostejša napaka pa je, da narobe ocenimo, kako bomo sebe umestili v to novo razmerje, kaj bomo pri sebi spremenili in kaj ne. Največkrat zapademo v enega od dveh ekstremov.
Kriva je ta znana TV-serija
No, ne čisto zares, ampak če ste kadarkoli spremljali komično serijo Kako sem spoznal tvojo mamo (How I Met Your Mother), ste verjetno opazili – ali se celo prepričali – da ima protagonist Ted Mosby (igra ga Josh Radnor) zelo simpatično razumevanje neštetih romantičnih odnosov, v katere se bolj ali manj nerodno zapleta. Morda ste celo pomislili, da bi njegov pristop do razmerij, ki se je zdel zelo ležeren, na trenutke zmeden, vedno pa zvest njegovi poznani skeptičnosti do romantike, brez težav prevedli v resničnost. A ne drži.
Zelo znana hollywoodska zmota v predstavljanju romantike je, da se protagonistom nikoli ni potrebno spremeniti. Da so popolni točno takšni, kot so. Če bi to skušali prevesti v resničnost, bi potem rekli, da so vse naše pomanjkljivosti, zaradi katerih so razpadla naša prejšnja razmerja, le del našega šarma. Del naše prekrasne osebnosti, ki je bivše ljubezni le niso znale ceniti.
Kar zares potrebujemo je torej oseba, ki se ji bodo vse naše romantične pomanjkljivosti zdele prikupno in vredne ljubezni. “Ničesar ne bom spremenil, ničesar se tudi ne bom naučil, ker moral le počakati, da me spozna oseba, ki me bo ljubila ne glede na vse, kar v razmerjih neprestano počnem narobe,” bi lahko rekel Ted Mosby.
Ted Mosby je potem potreboval 9 sezon oziroma 208 epizod, da je odgovoril na naslovno vprašanje ‘kako sem spoznal tvojo mamo’. A navkljub temu, da je Ted fiktivni lik v romantični komediji, verjetno najbolj pravljičnem od vseh filmskih in televizijskih žanrov, poznam kar nekaj ljudi, ki tudi po 40. letu starosti in z zajetnim šopkom propadlih razmerij delujejo natančno tako kot Ted Mosby.
Kotalijo se iz razmerja v razmerje, prepričani, da morajo le spoznati osebo, ki jih bo sprejela, ne da se oni kakorkoli spremenijo ali prilagodijo.
Seveda imamo vsi takšne in drugačne kaprice. Smo le unikatne osebnosti. Morda mora ona vedno spati na levi strani postelje, morda on ne želi, da se njegov pire krompir dotika zrezka.
Vendar pa te kaprice niso isto ogrožajoče za odnos, kot če dekle reče: ‘Želim partnerja, ki me bo ljubil, čeprav sem čustveno nedostopna, nezanesljiva, nekontrolirana zapravljivka in ne verjamem v empatijo.’ Torej, da mora le najti tipa, ki bo tako kul, da bo pri njej ignoriral vse smiselne razloge za prekinitev razmerja.
To prepričanje, ki ga Hollywood tako rad sponzorira, daje vtis, da moramo le drseti skozi življenje, prepričani v to, da smo že absolutna terna.
Potem lahko mirno ignoriramo vse nauke naših preteklih razmerij, kot tudi dobrohotne nasvete naših prijateljev, in le skačemo iz odnosa v odnos, prepričani, da se bo prej ali slej našla oseba, za katero bomo ’tisti pravi’, pa čeprav bomo počeli vse napake in bili emocionalno še vedno tako nedostopni kot v vseh prejšnjih (propadlih) razmerij. To pa je cikel, ki se v realnosti lahko konča zelo žalostno.
Na drugi strani tega ekstrema
Ko je tudi Hollywood zaznal, da te pravljice ne kupi čisto vsakdo, se je pojavil kup romantičnih komedij, ki se strinjajo, da ta teorija ne drži. Zato so te romantične pripovedke ubrale edino logično pot – skovale so podobno absurden in povsem nasproten ekstrem, kjer se za osebo, s katero želimo biti, povsem spremenimo.
Opustimo torej vse, kar nas definira, in se v celoti prilagodimo idealu, ki si ga naša simpatija domišlja. Ideja, da je v tem nekaj romantičnega, deloma drži. Romantično je, če za osebo, ki si jo želimo, žrtvujemo del sebe. A le, če so to kompromisi, ki jih kasneje ne bomo obžalovali ali zaradi njih prezirali sebe, izbrano osebo in cel odnos v katerem smo.
Ko recimo v komediji Napumpana (Knocked Up) gledamo, kako se Seth Rogen dobrika prekrasni Katherine Heigl, vsaj iz moške perspektive razumemo, zakaj bi se on želel popolnoma spremeniti, da jo ‘ulovi’.
Za takšno lepotico se mogoče za trenutek zdi skorajda nujno, da nekdo, ki je videti kot Seth Rogen in živi kot Seth Rogen, poskusi povsem spremeniti to, kdo je. Moška logika je, da nekdo kot je Seth Rogen lahko prepriča Katherine Heigl le, če je povsem drugačen kot Seth Rogen.
A kako daleč gre lahko takšna prilagoditev v resničnem življenju? Če ona sovraži vse njegove prijatelje, če prezira njegovo službo, stanovanje, v katerem živi, avto, ki ga vozi in vse drugo, kar je uspel kultivirati v svojem življenju in kar dejansko prispeva k temu, kakšna osebnost je, potem morda to neskladje ni mogoče odplakniti z odpravljanjem vsega naštetega, samo zato, da on lahko reče: “Draga, zdaj sem popolnoma druga oseba.”
Le kdo se po nekaj letih ne bi sovražil, pa četudi bi mu uspelo zapečatiti odnos s tako krasnim primerkom kot je Katherine Heigl?
Hollywood bi tehnično lahko posnel film ali televizijsko serijo, v kateri bi se spoznali dve inteligentni in čustveno zdravi osebi, ki bi težave v odnosu reševali na razumski način, ampak kaj, ko bi takšen film bil strašansko dolgočasen.
Zdrava razmerja niso narejena za filmske zgodbe, pa čeprav bi nas le tako lahko naučili kaj zares koristnega. Zato naj Hollywood dela to, kar Hollywood zna, na nas pa je, da pogledamo preko te fikcije in poiščemo tisto zdravo ravnotežje med kompromisi in zaščito tega, kdo v resnici smo.
