Nedavno sem naletela na posnetek iz leta 1985, ko novinar na ulici pred mikrofon zvabi mladeniča in ga povpraša o fenomenu, o katerem se je takrat že šušljalo, a se je zdel čisto preveč futurističen. 

Vprašal ga je, kaj si misli o tem, da bomo čez 20 let najverjetneje nenehno nosili telefone v žepih in da se bomo klicali in gledali preko kamer? Njegov odgovor je bil enostaven in tako resničen. Rekel je ”To je preveč. Kdo bi si to sploh želel?” 

Želeli ali ne, realnost je tu. Telefoni so postali podaljšek naših rok, brez njih ne znamo več levo ali desno, postali pa so tudi naša primarna plačilna sredstva. 

Pri tem je vredno omeniti, da čeprav vsako leto proizvajalci telefonov na silne pretege prikazujejo tudi najnovejše modele z najnaprednejšimi kamerami, se trend z družbenih omrežij umika od tega nepristnega fenomena fotografiranja. 

Generacija Z zavrača tehnično perfekcijo

Generacija Z je tista, od katere se lahko učimo vsi. Zdaj se namreč dogaja, da mladi svoje najnovejše pametne telefone uporabljajo zgolj za osnovne funkcije, medtem ko se za ovekovečenje pomembnih dogodkov v življenju, obračajo k “starim” digitalnim fotoaparatom. 

Iskanja starih modelov na platformah za prodajo rabljenih stvari neprestano rastejo. Vendar, zakaj bi nekdo izbral dvajset let staro tehnologijo, ko pa ima v žepu že napravo, ki dela tehnično popolne fotografije?

Ko popolnost postane dolgočasna

Odgovor se skriva v dejstvu, da je popolnost postala dolgočasna. Fotografije na telefonih so postale ostrejše, svetlejše in bolj detajlne kot kdajkoli, zaradi česar mladi iščejo alternativo. 

Stare digitalne kamere namreč ustvarjajo fotografije, ki niso popolne. Imajo zrnato sliko, včasih so malo zamegljene, bliskavica je premočna, barve pa niso povsem natančne. Prav te “napake” dajejo fotografijam značaj, ki se mnogim zdi bolj avtentičen od fotografij, posnetih s sodobnimi telefoni.

Cilj ni idealna objava za Instagram, temveč spomin, ki deluje spontano in resnično. Mnogi mladi prav zato pravijo, da jih uporaba digitalnih fotoaparatov pelje v čas, ko fotografije niso bile vsebina, ampak spomini. Spomini, ki jih mladi želijo ustvariti tudi po zaslugi popularne Y2K estetike. 

V svetu, kjer je vse dostopno takoj in kjer se vsak trenutek fotografira ter objavi v realnem času, mladi iščejo način, kako upočasniti tempo. In mi jim z veseljem sledimo.