Londonska slaščičarska renesanca se je pričela v vrhunskih hotelih, ki so v zadnjih letih naredili nepričakovan, a izjemno uspešen premik.
Svoje mojstre slaščičarstva so postavili v središče pozornosti. Namesto da bi njihove kreacije ostajale del ekskluzivne hotelske ponudbe, so jim namenili samostojne butične prostore, pogosto z ločenimi vhodi in prepoznavno identiteto.
S tem so slaščičarji stopili iz ozadja kuhinj v ospredje gastronomskega odra. Njihova imena danes odmevajo skoraj tako kot imena chefov z Michelinovimi zvezdicami, njihove torte in kolači pa so znani kot vizualno dovršeni, tehnično brezhibni in izjemno fotogenični.
O tem fenomenu je pisal tudi The Times, ki je v ospredje postavil Michaela Kwana, nekdanjega izvršnega slaščičarja hotela The Dorchester. Po njegovih besedah danes naročniki pogosto najprej pomislijo na učinek, šele nato na okus.
Ena izmed njegovih tort je morala segati do 3,5 metra visokega stropa. Drugič so želeli dvometrski croquembouche, dostavljen naravnost do stopnic zasebnega letala. Nekoč je ustvaril torto tako monumentalnih razsežnosti, da so jo morali do prizorišča prenesti v delih in tam znova sestaviti.
Kwan, ki je svojo pot začel v Hongkongu, je izkušnje nabiral v prestižnih kuhinjah, kot so Hotel Café Royal, Ladurée, Hakkasan in The Fat Duck. Danes v Sohu vodi lastno pekarno ONSU, kjer prepleta azijske vplive z evropsko klasično tehniko.
Slaščičar kot nova kulinarična zvezda
Samostojna slaščičarna je danes skoraj obvezni del identitete londonskega hotela s petimi zvezdicami. Hoteli so hitro spoznali, da razpolagajo z izjemnim talentom in da bi bilo škoda, če bi njihove stvaritve ostale dostopne le hotelskim gostom.
Eden prvih, ki je začutil potencial, je bil The Connaught, ki je leta 2020 odprl slaščičarno z ločenim vhodom pod vodstvom Nicolasa Rouzauda. V hotelu so slaščičarno celo preimenovali po Rouzaudu kar jasno kaže, kako močno ime danes predstavlja slaščičar.
Njegove stalnice, kot sta čokoladni mus v obliki hrta Connaughty Hound ali torta Pecan & Vanilla, so postale skoraj kultne.
Kmalu je sledil The Berkeley s slaščičarsko senzacijo Cédric Grolet in njegovimi znamenitimi trompe l’oeil sladicami, ki so videti kot popolnoma realistični sadeži.
V londonski podružnici Cédric Grolet at The Berkeley mango in rdeče jabolko nista le sladici, temveč iluziji prepričljivi do te mere, da bi ju kdo skušal oprati pod vodo.
Grolet, ki je zaslovel v pariškem Le Meurice, je leta 2018 prejel naziv najboljšega slaščičarja na svetu po izboru The World’s 50 Best Restaurants. Danes njegove slaščičarne v Parizu in Londonu redno polnijo dolge vrste.
Tudi Claridge’s je svojo slaščičarsko zgodbo nadgradil z odprtjem ArtSpace Café, ki je bil po izboru La Liste razglašen za najboljšo slaščičarno na svetu.
Podpis pod uspeh nosi Thibault Hauchard, ki s svojo ekipo vsako leto pripravi stotine tisočev sladic, vse od afternoon tea klasik do personaliziranih tort, katerih cena lahko doseže tudi tisoč funtov.
V Londonu sladice tako že dolgo niso več zgolj sladek zaključek obroka. Postale so simbol prestiža, umetniški izraz in celo arhitekturna ambicija.
