Mnenja glede bontona pri rojstnodnevnih voščilih so različna. Nekateri voščijo takoj ob polnoči, drugi ob prvem srečanju, tretji se pokličejo med službo, po službi, zvečer, številnim dan mine tako hitro, da pozabijo voščiti. Sledi še večja dilema: poslati z zamudo ali preprosto ne voščiti?

Ena od uporabnic Starševskega čveka se je za mnenje glede tovrstnega bontona obrnila na druge uporabnike foruma.

Njen fant, ki je tudi njen sodelavec, je namreč pred nekaj dnevi praznoval rojstni dan. Takoj ob polnoči mu je poslala sporočilo s skupno fotografijo in napisom “Vse najboljše, ljubezen moja”, zvečer pa mu je nameravala dati tudi darilo – torto in potrdilo o plačilu vikend paketa v toplicah. Čestitati mu je želela zasebno, ne pred sodelavci. Fantu so vsi sodelavci čestitali, ona pač ne, kar je zelo zamerila. Napisal ji je sporočilo, da je zelo zgrožen, da mu ni čestitala. Kljub temu da mu je povedala za presenečenje, se njegovo razpoloženje ni popravilo, pravi, da je še nekaj dni kasneje žalosten in razočaran. Avtorica objave se sprašuje, ali je tak odziv “normalen” za nekoga, ki se bliža 40-im letom. 

Številni so menili, da starost nikakor ni razlog za njegov odziv in je njegova prizadetost nekaj povsem normalnega. Ena od komentatork je zapisala, da se ji je zgodilo, da je kot slavljenka čakala na voščilo določene osebe, kar ji je povsem uničilo praznovanje. 

“Pa sej bi mu lahko čestitala že v službi, pa pol še presenečenje zvečer.. jaz nerazumem kaj je fora s tem zavlačevanjem čestitanja, res čudno izpade,” je pripomnila ena od komentatork. 

Konsez vseh sodelujočih je bil, da je družbena norma glede rojstnodnevnih voščil zagotovo to, da se vošči takoj, ko se s slavljencem srečaš v živo. “Družbene norme si ignorirala in njemu to pač ni fajn,” je avtorici iskreno odgovorila ena od komentatork. 

Številni so bili do slavljenca razumevajoči ter kritični do avtorice objave. “Ga čisto razumem, da je bil slabe volje, ker ni vedel, zakaj se ga izogibaš. Ne vem, kako lahko osebo, ki jo ljubiš, cel dan držiš na distanci, v vsej zgodbi se mi zdi to najbolj otročje in smešno za vajina leta,” je zapisal eden od njih.

Eden od komentatorjev pa je zapisal naslednje: 

“V idealnih razmerah, bi se fant opravičil: “Oprosti, ker sem predvideval, da mi kar ne boš voščila za rojstni dan. Vseeno pa vedi, da mi več pomeni, da mi voščiš, kot vse romantične geste iz ameriških filmov. Pomembna si mi ti, tvoje voščilo in ne materialne stvar.. veliki dogodki. Ti sicer so lahko kasneje, vendar si mi v osnovi pomembna ti.”

In Vi bi v idealnih razmerah pravzparav prva lahko povedala – glede na to, da smemo spreminjati zgolj sebe – nekao takole: “Oprosti, ker ti nisem čestitala takoj. Razumem, da se slabo počutiš zaradi tega in v bodoče se bom potrudila premagati lastno nelagodje pred drugimi in ti voščila v živo takoj, ko se vidiva. Intimna voščila bom pa vseeno dodala, ker mi veliko pomenijo.“

Problem solved.

Če so besede obeh iskrene in dejansko mišljene.

V zgodbi zgoraj pa sta le dve “žrtvi”. Vloga žrtve je več vredna, kot ljubezen.

Spreminjate lahko samo sebe, kot rečeno in se iskreno opravičite.

Bodite pa pozorni na to, da opravičilo pride tudi z druge strani.. iskreno. Drugače bo to postal stalni vzorec: vi se boste za stvari opravičili, on nikoli.

In že zgolj ena “žrtev” v partnerstvu je ena žrtev preveč. To pokoplje vsako partnerstvo, zakon.”

Čeprav gre pri voščilih za rojstni dan verjetno predvsem za stvar navade in odnosa, ki ga imamo s slavljencem ali slavljenko, pa je očitno voščilo ob prvem srečanju stvar nenapisanega bontona.