Družba od nas pričakuje, da se bomo sčasoma ustalili s partnerjem, poročili in imeli otroke. Velja prepričanje, da nas bodo otroci izpopolnili, s potomci pa bomo dosegli svojo uresničitev. Številni so sledili tej poti in šele kasneje ugotovili, da v starševstvu ne uživajo. Čeprav imajo izredno radi svoje otroke, se zavedajo, da če bi lahko prevrteli čas nazaj, se za naraščaj ne bi odločili. 

Taki občutki niso tako redki, gre le za to, da se jih drži določena stigma, še posebej mater. Matere in očetje, ki se teh občutkov zavedajo, jih ne želijo izraziti pred partnerji in otroki, saj jih ne želijo prizadeti. Veliko lažje je take stiske zaupati anonimno, kar je storila tudi uporabnica foruma Starševski čvek. 

Povedala je, da živi z možem in sinom, ki sta si karakterno zelo podobna, njej pa izredno nasprotna. Mož ne sodeluje pri hišnih opravilih in skrbi za sina, tako da se avtorica objave zaradi službe in skrbi za dom počuti popolnoma zgarano in nevidno. Prejšnje poletje si je privoščila desetdnevni oddih, ki pa ga je drago plačala, saj je ob prihodu domov morala poskrbeti za zanemarjeno stanovanje. 

Razmišlja, da ji je žal, da se je poročila in se odločila za otroka. Če bi se odločila drugače, bi lahko živela bolj brezskrbno in bi lahko uresničila svoje sanje. Zdi se ji, da ne glede na ves trud, ki ga vloži v moža in sina, prvi le leži pred televizorjem, drugi pa strmi v računalnik. 

Številni komentatorji so avtorico objave kritizirali, češ da si je sama kriva, in ji svetovali, naj se loči in odide. Našle pa so se tudi komentatorke, ki so avtorico razumele.

“A veš, da vem, kako se počutiš,” zapiše ena. “Jaz se tako počutim ujeto že leta in res ne vidim izhoda. Še danes mi je žal, da nisem ostala sama, brez moža in otrok, pa me je moja modra babica neprestano opozarjala.”

Druga pa pravi: 

“Verjemi, da nisi edina. Veliko nas je takih, ki lahko rečemo, da nam je žal, da smo moža spoznale, marsikateri pa je žal tudi, da je otroka na svet spravila, vendar se o tem ne govori na glas.” 

Obžalovanje ne pomeni, da smo slabe osebe in slabi starši

Takšnih priznanj morda zaradi tabujev ne slišimo pogosto, vendar pa se tako počutijo številni očetje in mame po vsem svetu. Svoja priznanja delijo anonimno, obstaja pa celo skupina na Facebooku, v kateri se anonimno delijo zapisi staršev. 

Nekateri si želijo, da bi imeli manj otrok, drugi, da jih sploh ne bi imeli. Samo zato, ker čutimo obžalovanje, še ne pomeni, da smo slabi starši in slabe osebe. Še vedno smo lahko dobri starši, pomembno je le to, kako se vedemo in kako vzgajamo svoje otroke. 

Kako se soočimo s takimi občutki

Če razmišljamo o obžalovanju glede starševstva, je pomembno, da se zaradi tega ne obsojamo. Samo zato, ker nihče od naših bližnjih o tem ne govori, še ne pomeni, da nihče ne pozna teh občutkov. S tem, ko si jih boste priznali, boste naslovili misel in dejstvo, da se zavedate, kako drugačno bi vaše življenje bilo brez otrok. Gotovo vam občutki niso dali spati, vedli ste se drugače kot ponavadi ali pa ste bili odsotni. Če pa se z mislijo in obžalovanjem soočite in ga sprejmete, lahko razmislite tudi o tem, kaj vam je pri starševstvu všeč, kaj vas moti in kaj ste zaradi otrok izgubili in bi radi to nazaj. Ko ugotovite, kaj pogrešate, potem veste, kaj lahko spremenite na način, da se boste počutili bolje in bo tudi vaš otrok srečen. 

Starševstvo ima veliko prednosti in slabosti. Predvsem ohranite v mislih tiste dobre, še posebej, kadar imate slabe dni. Zapomnite si tudi, da bodo negativna čustva minila, toda ne pozabite si vzeti časa tudi zase. Pojdite na koncert in za en večer prepustite otroka v varstvo sorodnikom ali prijateljem, poskrbite za ustrezno prehrano in bioritem. Poiščite hobi zase, pa tudi takega, pri katerem boste uživali tudi z otrokom, kar vaju bo še bolj povezalo.