Teorija navezanosti je bila prvič omenjena že leta 1950 v delih psihologa Johna Bowlbyja. Obstajajo štirje različni tipi navezanosti, ki jih razvijemo že v otroštvu – spremljajo pa nas do konca življenja.
Ljudje že po naravi iščemo povezavo in razmerja z drugimi, potreba po pripadanju pa je ena izmed gonilnih sil človeštva. Ta pa se nanaša tudi na naš način navezovanja na druge ljudi.
Ljudje imamo štiri različne stile navezovanja na druge ljudi, po katerih se ravnamo celo svoje življenje. Pa ne samo v razmerjih, ampak v vseh odnosih, ki jih spletemo v svojem življenju.
Stili navezanosti
Do našega stila navezanosti nas privedejo okoliščine in vzgoja. Predvsem so odvisni od tega, kako so z nami ravnali naši starši. Ti stili so:
- Varen stil navezanosti,
- izogibajoč stil navezanosti,
- preokupiran (ambivalenten) stil navezanosti,
- neorganiziran stil navezanosti.
A ljudje nikoli ne pripadajo stoodstotno eni kategoriji, naši stili so pogosto pomešani med seboj. Ravnamo se po svojem dominantnem, a če je ta karkoli drugega kot varen, se lahko s terapijo in delom na sebi, to tudi popravi.
Varen stil navezanosti
Kot pove že ime samo, je to stil navezanosti, ki ga otroci razvijejo, ko odraščajo v varnem in ljubečem domu. Za ljudi z varnim stilom navezanosti je značilno, da nimajo težav z izražanjem svojih čustev in se jih ne sramujejo.
Varen stil navezanosti se razvije ob občutljivih, čustveno odzivnih in sprejemajočih starših, ki skrbijo za dovolj telesnih in čustvenih stikov s svojimi otroci. V adolescenci se to izkazuje kot dobra samopodoba, manj odzivanja prek vedenja in telesa, zapletanje v konflikte s starši ali ustanovami pa je zelo redko.
Ljudje z varnim stilom navezanosti v odraslosti nimajo težav z navezovanjem odnosov in imajo običajne odnose. Njihova razmerja temeljijo na iskrenosti, toleranci, sprejemanju in čustveni bližini.
Izogibajoč stil navezanosti
Ljudje z izogibajočim stilom navezanosti sebe pogosto dojemajo kot samotarje in neodvisne ljudi, ki ne potrebujejo prijateljev ali ljubezni. Imajo visoko samozavest in sebe dojemajo pozitivno. Menijo, da ne potrebujejo odnosov, da bi živeli celostno.
Izogibajoč stil navezanosti se razvije pri otrocih, ki odraščajo ob vsiljivih starših, ki vdirajo v zasebnost svojih otrok. A istočasno s svojimi otroci nimajo telesnega ali čustvenega stika. V adolescenci so ti ljudje pogosto nagnjeni k zlorabljanju psihoaktivnih snovi.
V odraslosti ti ljudje odnose pogosto omalovažujejo, potrebujejo veliko svobode in si ne želijo podpore ali odvisnosti od drugih. Izogibajo se kakršnekoli bližine in čustvene navezanosti. Med njimi so pogosto narcistični ali pasivno-agresivni posamezniki.
Prekoupiran oz. ambivalenten stil navezanosti
Pri ljudeh z preokupiranim stilom navezanosti je njihov partner pogosto “boljša polovica”. Zanje osamljenost ali samsko življenje predstavlja grožnjo, ki jim povzroča veliko anksioznosti.
Prekoupiran stil navezanosti se razvije pri otrocih, pri katerih je bila vzgoja staršev nekonsistentna, ti pa so jih pogosto zavračali in jih pustili prepuščene samim sebi. Odnos s starši je nihal iz ene skrajnosti v drugo, od oklepanja svojega otroka, do zavračanja. Preokupiran stil navezanosti lahko v adolescenci pripelje do disocialnosti (potrjevanje samega sebe na negativen, rušilen način), zlorabe psihoaktivnih snovi ali do motenj hranjenja.
V odraslosti se prekoupiran stil navezanosti kaže kot na pretirano oklepanje partnerja, čustveno odvisnost od drugih in močno potrebo po odobravanju okolice. Ti posamezniki svoje razmerje visoko cenijo in je njihova prioriteta v življenju, saj menijo, da so brez njega ničvredni. Ljubezen njihovega partnerja pa je pogosto zdravilo za njihovo tesnobo in paranojo.
Neorganiziran stil navezanosti
Glavna značilnost zadnjega stila navezanosti pa so neorganizirano in dvoumno obnašanje v odnosih. To so ljudje, ki si istočasno želijo bližine, a tudi svobode.
Neorganiziran stil navezanosti se razvije pri otrocih, ki so v odraščanju doživeli različne vrste zlorab ali dolgotrajno odsotnost staršev. Pogosto gre za otroke staršev, ki so bili tudi sami močno travmatizirani. Taki otroci se nenehno srečujejo z nerazumljivim, povsem protislovnim vedenjem staršev ali pa z njihovimi disociiranimi stanji. V adolescenci je ta stil povezan z impulzivnim, destruktivnim in agresivnim vedenjem.
Odrasli, ki so neorganizirano navezani na svoje bližnje, se pogosto bojijo bližine in čustvene navezanosti. Svoja čustva regulirajo zelo slabo, izogibajo pa se močnih čustvenih navez, saj se močno bojijo bolečine. Ti posamezniki čutijo močan notranji konflikt, saj so njihovi partnerji istočasno njihov vir strahu in poželenja, zato pogosto ljudi odrivajo stran.
Ko smo že omenili, se stili navezanosti med seboj mešajo, a naš dominanten stil izraža, kako se vedemo v razmerjih. Ljudje z varnim stilom navezanosti imajo pogosto najstabilnejša razmerja, a to ne pomeni, da ostali ne morejo biti uspešni v svojih.
