V sebi že nekaj časa tiho vodim en poseben dialog. Ne burno razpravo, ne glasno notranje kričanje, temveč bolj subtilen pogovor, ki se vsake toliko prebudi.
Morda ob sobotnih dopoldnevih, ko zlagam perilo, pripravljam kosilo in poslušam glasbo v ozadju, z občutkom, da je življenje prav v tem trenutku nekako polno, mehko in skoraj popolno.
In potem pride ponedeljek …
Oblečem srajco, se usedem za računalnik ali grem na sestanek, pogledam svoj urnik in začutim tisto drugo plat sebe – močno željo po ustvarjanju, po napredku, po tem, da nekaj dosežem. Dva svetova, dve plati mene, ena resnica: razpetost, ki je ne znam popolnoma razvozlati.
Sem mlada ženska z ambicijami in z zelo jasno željo, da v življenju pustim svoj pečat pa naj bo to v kreativnem, poslovnem ali drugem okolju, kjer lahko uporabim svoje talente in razvijam svoje sposobnosti.
V delu najdem občutek izpolnjenosti, strukture, smisla in občutek, da gradim nekaj svojega, da rastem, da se dokazujem najprej sebi, potem pa tudi drugim. Rada čutim, da sem sposobna, da zmorem, da imam kontrolo nad svojim časom in življenjem.
A potem pride večer …
Umirim se. Prižgem svečo, kuham večerjo in pazim, da je stanovanje toplo, nežno osvetljeno in mirno. Takrat me zadene drugačna želja – da bi bilo to dovolj. Da bi lahko bila “samo” partnerka, mama, skrbnica doma.
Da bi bila tista, ki peče piškote in ureja vrt, ki otroke pospremi v šolo in jih popoldne pričaka z objemom. V meni je močna, skoraj romantična želja in hrepenenje po gospodinjskem življenju. Po počasnosti, skrbi, toplini.
Dolgo sem se tega sramovala. Zdelo se mi je, da to ni dovolj. Da se “ženske danes” borijo za prostor v družbi, za enakopravnost, in da je odločitev, da ostanem doma, izdaja te borbe.
A zakaj bi bilo željo po domu treba skrivati? Zakaj bi bila skrb za toplino družine nekaj manjvrednega?
Zanimivo je, da se v zadnjih letih tudi v širšem prostoru pojavlja vedno več žensk, ki odkrito povedo, da si želijo biti gospodinje in to ne ker bi morale, ampak ker to izberejo. Po eni strani se zdi, da se vloga ženske doma rahlo “rehabilitira”, a hkrati se nad tem ljudje še vedno zgražajo. Kot da ženska, ki prostovoljno ostane doma, avtomatsko izda ves napredek, ki smo ga dosegli. Četudi gre za svobodno odločitev.
Tudi raziskave kažejo, kako redki so očetje, ki si dejansko vzamejo starševski dopust, čeprav jim to zakon omogoča, ker se še vedno pričakuje, da bo mama tista, ki ostane doma. Ko to vlogo zavestno sprejme, pa je pogosto tarča sodb. To je pač paradoks, ki ga živimo ženske.
Jaz pa ne želim izbrati!
Svet pogosto zahteva, da izbereš ali boš močna, neodvisna ženska z uspešno kariero, ali pa nekdo, ki živi za druge. Hočem oboje.
Nočem, da me kdo stisne v en okvir, ker življenje ni tako enoplastno, niti jaz nisem. Le ženska, ki skuša najti svojo verzijo sreče.
Ta moj notranji dialog se verjetno ne bo nikoli popolnoma umiril, in morda ga tudi ne želim utišati. Morda je prav on tisti, ki me ohranja budno, pristno in resnično. Kot dokaz, da rastem, da se iščem in da se ne želim zadovoljiti z eno samo definicijo sebe.
Obe plati me učita nekaj pomembnega – kariera me uči, kako biti močna zase, dom pa, kako biti močna za druge.
Ženska, ki hrepeni po tem, da bi gradila kariero, in ženska, ki si želi skrbeti za dom, nista nasprotnici – obe sta del mene, obe sta enako živi in vsaka na svoj način išče ljubezen, pripadnost in občutek smisla.
In morda ni najpomembneje, katera pot bo na koncu prevladala, ampak to, da poslušam obe in ju sprejemam brez sramu. Ker me obe učita, kaj pomeni biti jaz.
