Če še ne poznate Vide Igličar, pa skoraj zagotovo poznate njene ilustracije. Ljudi privabljajo tako z naslovnic knjig različnih avtorjev kot s številnih izdelkov, za katere je kot grafična oblikovalka oblikovala embalaže, logotipe in podobe znamke.

Pred nekaj leti je tudi sama postala avtorica. Najprej je izšla čudovita knjiga Naj ti povem svojo zgodbo (2017), ki je pravzaprav spominska knjiga, ustvarjena za deljenje spominov starih staršev. Nato je izdala nekoliko bolj osebno 100 dni za boljšo mene (2021), pred nekaj dnevi pa je na police Mladinske knjige prispela njena najintimnejša izpoved do zdaj: knjiga Vse je v redu.

V njej piše o svojem otroštvu in odraščanju in z razoružujočo iskrenostjo spregovori o travmatičnih dogodkih, tesnobi, paničnih napadih in izgorelosti.

In če ste mislili, da gre za še eno knjigo o izgorelosti, imate prav. A ker na srečo vedno več govorimo o duševnih stiskah in mentalnem zdravju, je prav, da imamo na voljo tudi veliko literature. Verjetno se ne bodo vsi našli v izpovedi Aljoše Bagola, ki je napisal eno najbolj branih knjig o izgorelosti v Sloveniji, vendar to še ne pomeni, da takšnih knjig ne potrebujemo.

Knjiga Vide Igličar je zato še kako dobrodošla, zlasti ker jo je napisala tako, da jo lahko beremo kot roman ali kot priročnik. Poleg tega jo je podprla tudi integrativna psihoterapevtka dr. Milena Lipovšek, ki je v popotnici knjigi zapisala, da je knjiga namenjena vsem, ki se “srečujejo z izgorelostjo, izgubo bližnjih, medvrstniškim nasiljem ali nezdravim odnosom do sebe,” poleg tega pa “bralcu ponudi tudi strategije samopomoči ter zanimiv nabor literature in drugih virov.”

Vida nam je v intervjuju zaupala, kako je bilo pisati o svojih najosebnejših trenutkih in delih osebnosti in kako je iz tega nastala nova knjiga, s katero upa, da bo pomagala čim več ljudem, ki se soočajo s podobnimi stiskami.

To je tvoja že tretja knjiga, a prva, v kateri bralcu razkrivaš najintimnejše dele sebe. Kako je bilo na papir zlivati svoje najosebnejše izkušnje in misli?

Zdravilno, kreativno, osvobajajoče, včasih lahko, drugič težko. Tekom pisanja sem vsekakor doživela zelo širok spekter občutkov, tako pozitivnih kot tistih manj prijetnih. Prisoten je bil tako strah kot pogum in zaupanje. Da sem se na koncu odločila knjigo izdati, je bilo ključno upanje, da z njo komu pomagam in mu ponudim upanje, uteho, potrditev, da v stiski ni sam/a.

Kaj je bilo najtežje razkriti in kaj najlažje? Si imela kakšne pomisleke, kako iskrena biti, ali je pisanje kar teklo in so se misli kar zlivale na papir?

Pisanje mi je zelo steklo, sem pa ustvarjala po obdobjih. Prišli so tedni, ki sem jih v polnosti posvetila knjigi in tedni, ko sem čas dela posvetila naročnikom. S tem je vsebina zorela in počasi sem knjigo pisala in nadgrajevala skupno skoraj tri leta. Največ težav mi je povzročala struktura. Kar dolgo nisem vedela, kako preplesti zgodbe mojega dosedanjega življenja in najbolj aktualnega soočanja s tesnobo. S časom se je tudi to razjasnilo in sestavilo.

Vida je knjigo opremila s čudovitimi ilustracijami in navdihujočimi citati:

Kakšni so prvi odzivi na knjigo? Kako so jo sprejeli tvoji najbližji?

Odzivi so izredno čudoviti. Kljub temu, da ni še 14 dni od izida, so mi številni že pisali, da jih je zgodba zelo pritegnila. Te dni sem prejela sporočilo sledilke, da se sooča z izgorelostjo in gre po branju spati mirnejša in polna upanja, da bo tudi njene bitke konec. To mi je zelo pomembna in lepa potrditev, prav takega vpliva sem si s knjigo najbolj želela.

V njej deliš tudi boleči izgubi soplesalca in fanta. Se ti je zdelo, da si lahko skozi pisanje izpustila del bolečine in občutek krivde? Kaj bi položila na srce ljudem, ki so prav tako izgubili sebi ljubljeno osebo, nekoga bližnjega?

Vsekakor sem skozi pisanje spustila še nekaj bolečine in krivde.

Ko sem pisala zgodbo, kako sem se poslavljala od fanta, nato brala za seboj in popravljala zapise, sem čisto vedno jokala. Pisati o najtežji preizkušnji iz otroštva, o kateri je vedela le peščica mojih bližnjih, je bilo izredno osvobajajoče.

Kaj bi položila na srce ljudem, ki so izgubili bližnjega? Sprva bi samo rekla, da vem, da je hudo. Bolečina ob izgubi je tako ostra, tako vseobsegajoča, tako temna in težka, da misliš, da ne bo nikoli bolje. Praznina se naseli v vse pore vsakdana. Misliš, da bo za vedno tako hudo, morda celo brez smisla. Ampak čas, četudi klišejsko, zaceli rane. S časom ostanejo v nas lepi spomini in hvaležnost za vse, kar nam je bilo dano doživeti z osebo.

V knjigi omeniš, da si obiskovala psihoterapijo, ki ti je zelo pomagala. Bi lahko rekla, da je bilo tudi samo pisanje knjige terapevtsko? Kaj ti je dalo pisanje knjige Vse je v redu?

Pisanje je vsaj meni zelo terapevtsko. Zato tudi v knjigi skozi nekaj vaj vabim bralce, da se mi pridružijo na poti in jih usmerim k nekaj zapisom. Andrew Huberman v svojem podkastu Huberman Lab na podlagi ugotovitev znanstvenih raziskav govori o številnih področjih telesnega in duševnega zdravja. V epizodi z naslovom A Science-Supported Journaling Protocol To Improve Mental & Physical Health deli vajo journalinga, torej pisanja dnevnika, ki dokazano zmanjšuje tesnobo, izboljša spanje, izboljša naš imunski sitem, zmanjšuje simptome autoimunskih bolezni, izboljša spomin, … skratka, toliko pozitivnih posledic ima, da se, kot Humberman sam omeni v epizodi, čudiš, kako za to vajo ne vemo vsi.

Gre za vajo, za katero 15-30 minut neprekinjeno pišeš o svoji najtežji izkušnji. To narediš štirikrat zapored ali štiri zaporedne dni ali en dan na teden, štiri tedne. Nevede sem večkrat tekom knjige nekaj podobnega delala tudi sama.

Zdi se, da imamo tudi v Sloveniji zadnje čase na voljo veliko podobnih knjig, ki govorijo o tesnobi, izgorelosti in izgubah, in kot kaže jih ljudje res potrebujemo. Zakaj misliš, da je tako? Kako upaš, da bo tvoja knjiga pomagala bralcem?

Dr. Milena Lipovšek, integrativna psihoterapevtka, ki je napisala spremno besedo oziroma popotnico knjigi Vse je v redu, je med drugim zapisala: “V poplavi knjig s podobno tematiko empatično, pronicljivo in izvirno piše o anksioznosti in izgorelosti iz prve roke, bralcu pa ponudi tudi strategije samopomoči ter zanimiv nabor literature in drugih virov. Avtoričino sočutno pisanje razkriva, kako ji je kljub tesnobi z močno motivacijo vselej uspelo priti v stik s svojo kreativnostjo in aktivacijsko energijo, s katerima povezuje odtujene dele sebe v celoto.” Se mi zdi, da bi težko lepše ubesedila, kaj moja knjiga na trg prinaša unikatnega. Meni se zdi čudovito in smiselno, da se o duševnem zdravju več govori in piše. Skozi deljenje svoje zgodbe in številne odzive ljudi vedno znova dobim potrditev, da smo pripravljeni na pogovore o stiskah.

Veliko štejejo osebne pripovedi in samorazkrivanja, saj se lahko bralec tako močno poveže z avtorjem. Kako pa tebi pomaga, da deliš svojo zgodbo z drugimi in potem poslušaš še izkušnje drugih, ki so morda prestali podobno kot ti?

Tudi meni se s tem utrjuje prepričanje, da v stiskah nismo sami. Ko sem že izdala knjigo 100 dni za boljšo mene in sem se začela soočati z intenzivno tesnobo, sem spet mislila, da sem v tem sama. Kot da bi pozabila na uvide, ki sem jih že imela po izgorelosti in ko sem o tem govorila na glas. Lepo je prejeti odzive drugih, dobiti potrditev, da se je nekoga tvoje zgodba dotaknila. Brené Brown pravi, da če želimo živeti z vsem srcem in biti povezani, moramo biti ranljivi. V deljenju svoje ranljivosti vsekakor ustvarjam možnosti za povezovanje z drugimi.

Ob vsem tem bralce spodbujaš k zdravemu življenju, rednemu gibanju in uravnoteženi prehrani, hkrati pa si zagovornica psihoterapije. Kako je pomagala tebi?

Psihoterapija mi je ogromno dala v stiskah in preizkušnjah tekom življenja. Verjamem, da sem s pomočjo psihoterapije po izgorelosti lažje in hitreje prišla do uvidov, kje sem skrenila s prave poti in kako uvesti spremembo, ki mi je nato prinesla bolj zdravo in polno življenje. Skozi varen odnos sem uspela prevetriti negativna prepričanja o sebi in svetu in si povrniti zaupanje vase.

Slovenci začenjajo šele zadnja leta nekako preizkušati psihoterapijo, ti pa jo poznaš že nekaj časa. Kaj bi sporočila ljudem, ki o njej razmišljajo, vendar si ne upajo narediti naslednjega koraka ali pa do nje morda čutijo neko nezaupanje?

Predlagam, da če se znajdejo v stiski, če se morda le želijo počutiti bolje, narediti korak naprej, da poskusijo z nekaj urami psihoterapije. Saj ni nujno, da je to za vse. A menim, da če smo iskreni do sebe, lahko vidimo, kdaj smo se v življenju zataknili in bi nam prišla prav pomoč ali usmeritev.

Verjamem, da bi lahko na strokovnjake na področju duševnega zdravja gledali bolj kot na npr. zobozdravnike. Ko nas boli zob, imamo v imeniku shranjeno telefonsko in se naročimo na pregled.

Nato zaupamo strokovnjaku, da oceni, če je potrebna nadaljna obravnava, zdravljenje, ali samo enkraten pregled. Podobno je z duševnim zdravjem. Če se počutimo dobro, ni nobene potrebe po zdravljenju. Ko pa se znajdemo v stiski, se obrnimo po pomoč.

Imaš morda kakšen nasvet, kako pristopiti k iskanju pravega psihoterapevta/psihoterapevtke? Kako si ti vedela, da si našla svojo pravo?

Menim, da je eno od meril za presojanje o kakovosti terapevta njegova izobrazba oziroma strokovno znanje, drugo pa preprosto kemija, ujemanje v odnosu terapevt-klient, česar ne moreš predvideti ali oceniti na podlagi življenjepisa. Terapevta je torej težko priporočiti. Verjamem pa, da bomo kmalu po vzpostavljenem stiku lahko ocenili, če terapevtu zaupamo, kar je ključnega pomena. Sama sem se pri terapevtki počutila dobro in varno, zaupala sem njenemu mnenju, presoji in usmeritvam.

Bi lahko rekla, da je psihoterapija nekakšna naložba vase?

Vsekakor.

V knjigi opisuješ, da si se zavoljo zdravja poslovila od redne službe in rutine, ki ni bila dobra zate. Kako pa bi svoj dan opisala zdaj, ko si samostojna podjetnica in sama svoja šefica? Kako se začne in konča tvoj dan?

Danes so moji dnevi predvsem bolj razgibani. Ne narekuje jih več zgolj delo, ampak se prilagajam trenutnemu počutju, velikokrat tudi vremenu. Ko sem stopila na samostojno podjetniško pot, sem si vseeno vzpostavila trdno rutino, kar se tiče urnika dela, da ne bi obveznosti slučajno razvlekla čez cel dan. Izgorelost je bila močna lekcija, a se zavedam, da me zna ljubezen do dela ponovno potegniti v smer prekomernega dela. Z rutino skrbim, da se to ne zgodi.

Zgodaj vstanem in si sprva vzamem nekaj časa zase, naj bo to čaj, zajtrk in pisanje dnevnika, morda obrazna joga ali nekaj razteznih vaj. Dopoldanski čas ponavadi namenim delu – včasih je to za naročnike, včasih za pisanje ali ustvarjanje podkasta, ki ima kot knjiga naslov Vse je v redu. Če je sončen dan, sploh sedaj v zimskih dneh, ko je tega manj, delo počaka in se odpravim v hribe. Za pavzo med delom skuham kosilo, ki ga skupaj s partnerjem skupaj pojeva, ko se vrne iz službe. Popoldne v obdobjih, ko je več dela, še kaj postorim, sicer si vzamem čas za šport, sprehod, branje, druženje, izobraževanje, meditacijo. Dan najraje zaključim z meditacijo ali branjem.

Omenjaš tudi veliko avtorjev, ki jih sama občuduješ in so ti pomagali pri premagovanju strahov in tesnobe. Lahko z nami deliš nekaj imen ali njihovih knjig?

Damjana Bakarič – Na tesnobi, Sarah Wilson – First, We Make The Beast Beautiful, Matt Haig – Zapisi o živčnem planetu, David Zupančič – Življenje v sivi coni ter Znanost mirnega življenja, Brené Brown – Neizmeren pogum ter Darovi nepopolnosti, Björn Natthiko Lindeblad – Morda se motim, James Nestor – Dihaj, Anders Hansen – Ko možgani bluzijo, Charlie Mackesy – Fant, krt, lisica in konj, Judson Brewer – Unwinding Anxiety, Michael A. Singer – Duša brez spon.

Zdaj te čaka kar precej dela s promocijo knjige, začela si snemati še istoimenski podkast Vse je v redu. Zdi se, da so pred tabo zelo zaposleni dnevi – kako si jih urediš tako, da vmes vseeno poskrbiš zase in da nisi preobremenjena? Zdaj, ko že veš, kaj vse gre lahko narobe …

Seveda pridejo dnevi, ko si vseeno zadam preveč ali pa ob koncu dne vidim, da je bilo preveč opravkov, da sem razdražena, nemirna. Stik s seboj verjamem, da je ključen na tej poti. Da sproti uvidim, koliko zmorem in si želim. Po napornem dnevu poskrbim, da si vzamem čas za umiritev. Ko se le da, poskrbim, da popoldne zaprem računalnik in zaključim z delom. Ne zapostavljam spanja, gibanja in zdrave prehrane. Zavedam se, da je delo le en del mojega dne, le en del mene. Opomnim se, da sem hvaležna, da imam priložnost uživati v svojem delu, ampak na srečo danes uživam v številnih drugih stvareh in aktivnostih, tako da ni tako težko narisati meje.