Po desetletjih odrekanja in skromnosti smo takoj, ko je bilo možno, do kolen zagazili v krasote množičnega potrošništva in v tem paketu posvojili kopico običajev, ki bi se jim sicer posmehovali. Tudi valentinovo. A v tem pogosto preziranem običaju, se morda skriva več, kot sem sprva mislil.

Praznik, ki to niti ni. Dan, ko slavimo ljubezen, zaljubljenost in nerealistična pričakovanja. Dan, ko vrednost rdeče vrtnice poskoči kot najbolj vroča tehnološka delnica. In obenem dan, ki ga v resnici vse dokler dejansko nismo 14. februarja, vsi le obravnavamo kot ‘dan po 13. februarju’ in se delamo, da nam v bistvu ni mar.

A bližje kot smo valentinovemu, težje ga je ignorirati. Težje se mu je upirati. Pa bi se mu res morali?

Kot se za klenega Slovenca spodobi, sem valentinovo sprva preziral. Vztrajal sem, da se mi v tej komercializaciji ljubezni skriva neka moteča preprostost, pa čeprav v resnici nikoli nisem imel tehtne razlage, zakaj ne bi en dan v letu praznovali romantike na najbolj plastičen način – z rdečimi vrtnicami, s čokoladicami v obliki src, z romantičnimi večerjami v prepolnih restavracijah.

S temi polariziranimi mislimi sem se potem boril vsak začetek februarja, ko je postajalo vedno bolj očitno, da se ponovno bliža velika odločitev – bom vestno klonil pred tradicijo valentinovega ali se predrzno uprl tej potrošniški pasti. Običajno sem klonil. Pravzaprav sem vedno klonil.

Da ne bo pomote – do 13. februarja sem bil vedno zelo pogumen, prepričan v svoj prav, da ljubezen in pozornost do najbližjih ne more biti omejena na en dan in da mene že ne bodo tako enostavno pretentali, da moram en dan v letu kupiti neko banalnost, da partnerici, s katero že leta in leta jeva iz iste solatne sklede, spiva v isti postelji, sediva na isti straniščni školjki in se petkrat na dan slišiva, da uskladiva, kaj za vraga bova jedla za večerjo, potem dodatno potrdim svojo predanost z nekim mimobežnim darilom.

Zdelo se mi je odveč, nekaj, kar počnemo pod prisilo in zato ni zares ‘od srca’. Ni spontano, je programirano.

Bi ali ne bi?

Potem pa me je dan pred valentinovim vedno popadla rahla panika. Šopki vrtnic in tulipanov ob blagajnah so začeli trkati na mojo vest. Okrancljane bombonjere in srčkaste čokolade so očitajoče kukale s prodajnih polic, češ, ne boš obdaril tiste, ki jo imaš rad?

Bo morala naslednji dan prijateljicam in sodelavkam s sklonjeno glavo in z melanholijo v glasu povedati, da od tebe ni dobila prav ničesar?

In to še dodatno opravičevati z dolgovezno razlago tvoje pretenciozne filozofije uporništva korporativnim nesmislom? Vse za ceno … ene čokolade, ene vrtnice, ene čestitke?

Tako malo je namreč potrebno, da ustrežemo normam valentinovega. Tako nam vsaj sporočajo romantično obarvani oglasi, ki ponujajo za ta dan prilagojena darilca za vsak žep in restavracije, ki na predvečer valentinovega vsem zamudnikom s posmehom odkimavajo: “Za ta dan imamo že vse zasedeno od sredine januarja.” Stavek, ki ti zelo jasno pove, da si strašljivo šlampast partner.

Drži torej, da je valentinovo zelo enostavno prezirati, a ga je vsaj tako enostavno tudi obeležiti. Skorajda lenobno je le pokazati na valentinovo in ga oklicati za izmišljen praznik, površinski, komercializiran, da je le še ena kičasta past za potrošnike. A danes lahko to trdimo za marsikateri praznik, kjer podležemo pritisku nakupovanja in obdarovanja.

Ko je tako predvidljivost mojega odnosa do valentinovega postala že kar malce patetična, sem se pred leti namenoma odločil obrniti ploščo.

Namesto, da vzdihujem ob banalnosti valentinovega, sem ga raje sprejel kot priložnost, da še en dan v letu pripravim malo presenečenje za njo.

Ne le zato, ker se je zdelo prav, ampak me je iskreno zanimalo, kaj se skriva na drugi strani te rožnate plošče. Ali lahko najdem tehtna opravičila, zakaj je valentinovo v resnici super? Ga lahko tudi največji racionalisti po tiho obožujemo?

Kako oporekati simpatičnosti?

Ko sem stopil na drugo stran in sprejel vse, kar valentinovo ponuja, sem najprej ugotovil, da se v bistvu že vsi prav dobro zavedajo, da gre za korporativni konstrukt, ustvarjen izključno za ustvarjanje profita.

Da to ni neka velika skrivnost, ki smo se jo zavedali le uporniki sistemu, dovolj predrzni, da smo predrli kalup in vedno vse postavili pod vprašaj.

V bistvu je vsem jasno, v čem je finta. Kot kadilci, ki vedo, da je kajenje škodljivo, a vseeno hitijo na bridek mraz srkati njim tako opojni dim.

Z mojim bentenjem čez valentinovo nikogar nisem zares razsvetljeval, le potrjeval neko vztrajno zagrenjenost. Zdaj razumem, zakaj so ob mojem moraliziranju vsi bolj ali manj le zavijali z očmi.

Na novo etabliran med podpornike valentinovega, sem ga lahko odkril v povsem novi luči. Nehal sem se obremenjevati, kaj ta praznik v resnici pomeni in od kod izvira, saj še učenjaki ne vedo, kateremu svetniku v resnici pripada (z nenavadnim zapisom ‘Voantynes’ se omenja v romantični poeziji Geoffreyja Chaucerja iz leta 1382, kar bi lahko bil prvi indikator valentinovega kot dneva ljubezni, a kaj, ko so se takrat ljudje bolj kot s slovnico obremenjevali z izogibanjem kugi).

Z gotovostjo pa vemo, da praznik ne taca po ničemer svetem in da nikogar ne onečasti. Ko zdaj kupim tisti paket pralin ali ko izberem neko prikupno čestitko ali ko pogledam v stran in vseeno odštejem trikrat več za šopek vrtnic, v tem več ne vidim, kako korporacije zmagoslavno vzkliknejo ‘Ena nula za potrošništvo!’

Zdaj zaznam predvsem to, da bodo tiste čokoladice ali cvetlice dodatno razveselile osebo, ki jo imam rad. Ena iskrica več v očeh, en nasmeh več. Jaz potem v zameno dobim prijetno potrditev, da nisem le zakrknjen cinik in neozdravljiv anti-romantik (ter pol bombonjere, seveda).

Pa seveda mir v hiši, kar je ravno tako neprecenljivo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.