Kar se je sprva zdelo kot povsem zabavno pregovarjanje o raznoraznih starševskih obveznostih, pa se je kasneje izkazalo kot vpogled v ozadje precej globljega problema.

Ne o tem, kaj se od moških dejansko pričakuje (to je bil le začetek teh spletnih prepirov), ampak o tem, kakšna čustvena bremena v resnici nosijo moški. In kako morda perspektiva v resnici uničuje ogromno današnjih odnosov.

Komentarji pod to objavo so se začeli po pričakovanjih. “To je dejansko njegovo delo,” recimo. “»”Ali ni to absolutni minimum starševstva,” se sprašuje druga komentatorka. “Ženska se zahvaljuje očetu, da je oče,” doda tretja.

Ali pa: “OMG! Oče dela običajne očetovske stvari. Kako kul. Aplavz za  tega moškega, ki je opravil osnovni minimum očetovstva.” In tako naprej, do tistih, ki so bolj nazorno odkrivale pogled, o katerem se je potem razgrela debata: “On je oče, ni se mu potrebno zahvaljevati, saj ni njegova naloga, da skrbi za otroka samo takrat, ko se ti slabo počutiš.”

Najboljši očetje so torej tisti očetje, ki se jim nikoli ni potrebno zahvaliti, da kakovostno opravljajo vlogo očeta.

Na prvi posluh to seveda drži. Oba starša opravljata vlogo, ki jima je dana. Ne zato, da bi jima kdorkoli za to čestital ali se jima zahvalil, ampak zato, ker je to del obstoja družine, za katero sta se odločila. Nihče od njiju zares ne potrebuje javne parade, ker uspešno opravlja vlogo starša.

In iz specifično moške perspektive, se kaj takšnega niti ne pričakuje. Kar pa ne pomeni, da ni potrebno. “Najdite si moškega, ki ne bo potreboval, da se mu zahvaljujete za povsem samoumevne stvari,” na koncu doda še ena od komentatork.

Prva dilema – deljeno delo doma

Ko preberem označbo ‘absolutni minimum starševstva’, se vprašam, kaj naj bi to v resnici bilo. Če bi naredili anketo, bi verjetno največ ljudi pod tem razumelo, da je to 50 odstotkov vseh zahtevanih nalog, ki jih partnerja morata opraviti, da gospodinjstvo ne razpade.

Kar pa seveda ni realno, ker ne boste našli mame in očeta, ki vztrajata, da mora vsak od njiju obiskati točno 50 odstotkov roditeljskih sestankov, skuhati točno 50 odstotkov kosil in zamenjati točno 50 odstotkov plenic, sicer bosta izpadla kot slaba starša. Družine preprosto ne funkcionirajo na ta način.

Pri opravilih v domu najverjetneje večji del vedno pade na mamo, ker so ženske v tem preprosto boljše in učinkovitejše.

Medtem ko moški prevzamejo naloge v okolici doma, svoj del pa poskusijo nadoknaditi še z malce bolj tehničnimi nalogami, fizičnimi opravili in, če je le mogoče, z višjim finančnim doprinosom.

Ta sicer povsem naravni način deljenja dela v gospodinjstvih pa se novodobnemu spletnemu občinstvu očitno zdi strašno arhaičen konstrukt. V času, ko želimo zabrisati delitev vlog po spolih, je ideja o ‘absolutnem minimumu’ ironično le še bolj izražena.

Kar se zgodi je, da na družbenih medijih vzplamtijo debate kot je ta, omenjena zgoraj, ki namigujejo, da bi morala partnerja v odnosu ves čas beležiti njune rezultate učinkovitosti. Da bi si morala gledati pod prste, kdo za gospodinjstvo in družino naredi več in kdo manj, z vztrajnim iskanjem optimalnega matematičnega ravnotežja.

Pri tem se pogosto spregleda, da je za obstoj družine in delujoče gospodinjstvo potrebno delati vsak dan, neprestano in na številnih področjih. Ker je nalog in obveznosti tako veliko, se te sčasoma precej organsko razporedijo glede na učinkovitost, znanje, sposobnosti in zmogljivosti obeh partnerjev.

Če na koncu eden naredi ogromno v domu, morda drugi potem prevzame večji del pri organizaciji družinskih obveznosti, koordinaciji urnika, oskrbi doma ali na kakšnem tretjem področju.

Pokazati s prstom na moškega, ki je v objavi na družbenem omrežju prejel od žene zahvalo, ker je zjutraj poskrbel za jokajočega otroka in ga obsoditi, da je to tako ali tako del njegovih očetovskih obveznosti, je zato dokaj nerodno banaliziranje širšega konteksta starševstva, saj ne vemo, kako njuno gospodinjstvo sicer deluje. Morda si je to zahvalo še kako zaslužil. Kar pa nas potem pripelje še do drugega pomisleka.

Druga dilema – kam s hvaležnostjo

Zdi se, da smo kar nekako sprejeli, da smo moški kot čustveno nepopisan list papirja. Trpežni stoiki, brez konkretne čustvene globine. Tista prava čustvena bremena naj bi, praviloma, nosile ženske, ki so po naravi bolj skrbeče, čuteče in največkrat v družini skrbijo za tolažbo, pogovore in nego.

Čeprav manj očitno, pa tudi moški pogosto bijejo strašanske čustvene bitke, včasih dan za dnem, le ta so te bolj utišane, zamolčane ali celo zaničevane.

Ko se komentarji pod objavo na omrežju X zgražajo nad idejo, da bi se žena zahvalila možu za nekaj tako samoumevnega, kot je skrb za otroka, se v tem v resnici skriva pomemben nauk za vse nas. Nauk o hvaležnosti, ki je esencialna za obstoj razmerja in srečo obeh partnerjev.

Ta hvaležnost ne sme biti rezervirana samo za najbolj požrtvovalne trenutke, ampak naj svoje mesto najde tudi za najmanjše, povsem vsakdanje stvari, ki jih partner ali partnerica doprineseta k temu, da skupna zveza obstoji, traja in se razvija.

Ločitveni odvetniki in terapevti za pare dobro vedo, da je pomanjkanje hvaležnosti pogost razlog za težave in propad razmerij. “Nisem bila cenjena,” ali “nikoli ni pokazala hvaležnosti,” ali “nikoli mi ni rekla niti ‘hvala’.” Zato terapevti radi rečejo, da so od premalo hvaležnosti razpadla že številna razmerja, od preveč hvaležnosti pa še nobeno.

Moški to hvaležnost, ki nakazuje, da so kot partnerji cenjeni, potrebujejo. Tako, kot to seveda potrebujejo tudi ženske. Hvaležnost med partnerjema potrdi, da ima njuna vloga v odnosu vrednost. Težo. Smisel.

Moški seveda ne bodo na glas izrazili, da bi želeli slišati izraze hvaležnosti.

Zakaj ne? Ker se ne spodobi. Ker ni primerno. Morda to bolj nazorno pokažejo kasneje, ko sta s partnerico že na pol poti proti ločitvenemu odvetniku.

Z bolj odprtim diskurzom na to temo je danes več kot očitno, da tudi moški nosijo zahtevna čustvena bremena, ki pa so za njih tako zelo uničujoča prav zato, ker so nevidna. Ker se jih umetno ohranja onstran pogovorov in stran od vednosti partnerice in družine.

“Ne bom jih še s tem obremenjeval,” pogosto brundajo emocionalno upehani moški. Zato družina doma pogosto niti ne ve, da je oče morda preživel stresno bitko na delovnem mestu, se za las ognil izgubi službe, trpeče iskal vse možnosti, da ohrani svoj del preživetja za družino.

Včasih moški tudi ne povedo, če dobijo kakšen slab zdravniški izvid. Preprosto zagrizejo v zdravila in orjejo naprej. Očetje vedo, da če kadarkoli izprežejo iz te bitke, če izgubijo službo ali upehajo, lahko tisti ljudje, ki jih imajo v življenju najraje, izgubijo vse.

Zato občasna zahvala ne sme biti samoumevna, predvsem pa naj v odnosu postane jasno izražena. Tako zanj, kot tudi zanjo.