Ste že kdaj skušali nazaj zašiti na kolenu razparane kavbojke? Govorim o tistem modelu hlač, ki ga že kupite z luknjo na kolenu, ampak potem se zna čez čas zgoditi, da se ta odprtina na hlačnici zaradi ponavljajočih se neprimernih gibov še bolj razpre. Celo nekontrolirano razpara. In ko je enkrat hlačnica v takšnem stanju, jo je praktično nemogoče zakrpati nazaj.

Lahko jo poskusiš nekako zašiti s šivanko in sukancem. Lahko poskusiš s sekundnim lepilom. Za kar že v osnovi veš, da je slaba ideja. Res slaba. Ampak vseeno poskusiš. Ker če ne poskusiš, ne veš … Seveda tudi s sekundnim ne gre. Ker takoj naslednjič, ko spet narediš kakšen neprimeren gib, se razpoka znova odpre.

Vedno imaš možnost, da te kavbojke preprosto zavržeš in greš po nove. A ker so ti tako zelo pri srcu, se jim nočeš odpovedati, ampak jih hočeš na vsak način obdržati, zato jih neseš k šivilji. Ta ti bo razparano luknjo zagotovo nekako pokrpala. Celo tako, da bo ta flika držala. A, roko na srce, te kavbojke ne bodo nikoli več enake. Nikoli več ne bodo v takšnem stanju, kot so nekoč bile.

In popolnoma enako velja tudi za srce

Ste že kdaj imeli zlomljenega? Raztreščenega na milijon drobnih koščkov? Vas je tako močno bolelo, da niste mogli dihati? Jesti, spati, delati? Razlog za to neznosno srčno bolečino, ki v bistvu zaobjame vse telo in prodre v vsako celico tvojega telesa, sploh ni pomemben. Tisto ali tisti, ki ti srce ‘preseka’ na pol, ni bistven. Bistveno je to, kar sledi … Vihar v tebi.

Zanj je lahko kriva izdaja, razočaranje. Bolezen ali smrt ljubljene osebe. Lahko je drugačna izguba – slovo od nekoga tukaj in zdaj, ki še vedno diha, ampak ne diha več s tabo, zato ga moraš izpustiti. Morda te po dolgem času metanja peska v oči končno udari določeno spoznanje, realnost dane situacije. Mogoče je noro težka odločitev tista, ki te pahne v srčne bolečine. Znašel si se na razpotju, kjer lahko zaviješ levo ali desno. Druge možnosti ni. Naravnost ne moreš, ker ni poti. Stati na križišču pa tudi ni v redu, ker saj veste … To preprosto ne gre. V najhujšem primeru lahko pride do trka, ker samo stojiš tam in se nikamor ne premakneš.

Lahko je torej kar koli. Kdor koli. Edini pogoj je, da srce do tega, ‘kar koli’ in ‘kogar koli’, nekaj čuti. Da mu ni vseeno.

Nekatere brazgotine nikoli ne nehajo boleti

Najboljša prijateljica, po poklicu zdravnica, mi je zadnjič rekla: “Medicina me je naučila kar nekaj življenjskih lekcij. In ena od zelo pomembnih je ta: čas resnično zaceli vse rane. Tako dejanske, telesne kot tudi čustvene.” To vsekakor drži. Z nekaj distance je vse drugače. Lažje. In ja, rana se bo tako ali drugače zacelila. Nobena rana ne ostane odprta za vedno. Ker v tem primeru izkrvaviš.

Ampak … Če rana ni zašita in se zaceli sama ali pa če je malo bolj grdo zašita, lahko ne tem mestu ostane precejšnja brazgotina. Pa ne le grda na pogled. Spodaj, pod površjem, se lahko naredijo tako imenovane zarastline (zdravniki že veste, kaj to pomeni, drugi lahko vprašate ‘strica Googla’) in te lahko še zelo dolgo bolijo nekje notri, v globini. Morda za zmeraj. Ne ves čas, ne vsakič enako intenzivno. A bolijo.

Kaj narediti? Živeti v nekem varnem območju, coni udobja, kjer vse teče po ustaljenem ritmu in je posledično tveganje za nepričakovane ovinke, ki lahko pripeljejo do srčnih bolečin, manjše? Ne biti iskren s sabo in z ljudmi okrog sebe, ker resnica lahko boli? Zatajiti samega sebe, ker je tako bolj varno?

Pri zajemanju življenja s polno žlico se vam včasih lahko zaleti

Mislim, da ne. Ker bistvo tega enega življenja, ki ga imamo, je v tem, da ga živimo na polno. Z vsem, kar pride zraven. Z lepim in manj lepim. S srečo in z bolečino. S solzami zadovoljstva in razočaranja. Konec koncev, tudi oziroma predvsem boleče lekcije v življenju so tiste, ki nas naredijo močnejše, ki pripomorejo k temu, da dobivamo skozi življenje bolj trdo kožo. Seveda si nihče ne želi grenkih izkušenj, srčnih bolečin, ker nismo tako narejeni. Raje smo veseli, srečni, brezskrbni. Raje se soočamo s pozitivnimi občutki kot z žalostjo, jezo, razočaranjem, hrepenenjem, obžalovanjem …

A vseeno … Takrat, ko življenje pred vas vrže najbolj grenke limone, kar jih je, stisnite zobe in zagriznite v njih. Ko pride tisti vihar, ki sledi zlomljenemu srcu, se ne skrijte, ne umaknite se v varno zavetje. Soočite se z njim. Ko vas zajame val bolečine, se mu ne upirajte, ne plavajte proti toku, ker se boste prej ali slej utrudili in vas bo potegnilo na dno. Prepustite se mu. Naj vas odnese, potem pa, ko bo trenutek pravi, skušajte zaplavati skupaj z njim.

Ko torej zaboli, zaradi kogar koli ali česar koli že, si dovolite, da boli. Naj boli. Soočite se s to bolečino. Ker če jo boste potisnili nekam na stran, se ji tisti hip izognili, vas bo prej ali slej dohitela. In še močneje ‘udarila’ po glavi oziroma še bolj ‘zarezala’ v srce. Bolečino torej sprejmite, predelajte jo. Se iz nje nekaj naučite. Potem pa jo vrzite čez ramo, pojdite dalje in le še tu in tam poglejte nazaj. Samo takrat, ko se želite opomniti, kako morda naslednjič ne želite ravnati. Ko se želite opomniti, da zmorete tudi čez težke trenutke, odločitve, da zmorete pojesti tudi najbolj grenko limono, ki se znajde pred vami.

Dan po dan. Dih po dih.

Predvsem pa … Imejte se radi in ne bodite prestrogi sami do sebe. Ja, velikokrat so za srčne bolečine krivi drugi, ljudje ali dogodki, na katere nimamo vpliva, a roko na srce, nemalokrat si jih naredimo tudi sami. Hote ali nehote. Z zavestnimi dejanji in odločitvami ali ‘po nesreči’, po neumnosti. Če gre za slednje, se pograjajte, soočite s slabo vestjo, krivdo, potem pa se zrelo pogovorite sami s seboj, kot bi to naredili s partnerjem, otroki, prijatelji, si recite, da bo to pomembna lekcija za naprej, in si pustite dihati, biti.

Pri zlomljenem srcu je prav čas tisti, ki ima ključno vlogo. S tedni, meseci, leti rana ni več sveža, se celi, nastane brazgotina, ki sčasoma zbledi. Nikoli povsem, a zbledi. Tako da … Dan po dan. Dih po dih. In ne pozabite, pa naj se sliši še tako klišejsko, a drži kot pribito: po vsakem dežju in viharju, pa najsi bo še tako močan in divji in zunaj kontrole, se razmere sčasoma umirijo in ja, vsekakor prej ali slej znova posije sonce.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.