Od majhnega mi je bilo vbito v glavo, da zamujati ni lepo. Tako doma kot v šoli si bil grajan, če si zamudil. In pravzaprav v resnici nisem nikoli imela težav s tem, tako v šolo kot na zmenke, druženja ali sestanke, nikoli nisem zamujala.

Zdi se mi, da gre pravzaprav za dokaj osnovno matematiko seštevanja, ki pa smo se je naučili že v prvem razredu.

Če sem zmenjena ob 15. uri v centru, pomeni, da grem od doma 14:30. Približno 15 minut mi vzame vožnja, 10 minut, da najdem parkirišče in 5 minut, da prispem na dogovorjeno mesto. Vse to pomeni, da se začnem pripravljati okoli pol dveh, ker vem, da mi oblačenje in mejkap ne vzameta več kot uro.

Kaj je tu tako zapletenega?

Dovolj smo stari, da točno vemo, koliko časa nam vzame naša rutina priprave in tudi približno, koliko časa nam bo vzela pot. Zakaj vam je tako težko računati?

In seveda to ne pomeni, da je vsakršno zamujanje prepovedano. Seveda razumem, da je včasih na cesti kakšen rdeč semafor več, iskanje parkirnega mesta težje kot po navadi, ali pa vas je na stranišče prijelo ravno, ko ste se obuvali. Razumem, popolnoma. Tudi jaz kdaj zamudim minuto ali dve.

Govorim o serijskem zamujanju do te mere, da vem, da se lahko zlažem, kdaj grem od doma, ker bo oseba, s katero sem dogovorjena, zamudila v vsakem primeru. Govorim o zamujanju, kjer me natakar dvakrat vpraša, ali bom kaj spila, preden moja prijateljica sploh stopi skozi vrata. Govorim o zamujanju, ko imamo dogodek, in ker moja družba zamuja, bom zamudila tudi jaz.

Vse to me izjemno spravlja ob živce

Zame je točnost odraz tega, koliko me oseba spoštuje. In tudi, koliko spoštuje moj čas.

Morda vse ni tako črno-belo, a jaz zamujanje pogosto dojemam, kot da oseba sklepa, da nimam nič boljšega za početi, kot čakati njo. In ne le to, ampak da tudi očitno nimam nobenih drugih načrtov kasneje. Dlje kot čakam osebo, bolj se časovno zažiram v svojo naslednjo obveznost.

Nekateri psihologi in strokovnjaki utemeljujejo, da so ljudje, ki kronično zamujajo, večni optimisti. Da sami preprosto verjamejo, da lahko vse svoje obveznosti stlačijo v časovni okvir, ki so si ga zadali, in da so lahko nekje hitreje, kot v resnici vzame. Drugi pravijo, da so ti ljudje prokrastinatorji in z obveznostmi zavlačujejo do zadnjega trenutka, kar nato privede do zamujanja in tesnobe.

Jaz pravim: vseeno mi je, to je vaš problem.

Tudi jaz imam obveznosti. Tudi jaz imam službo, treninge, opravke in tudi jaz grem rada domov čim prej. Zato me vaš optimizem in prokrastinacija prav nič ne zanimata. Predvsem pa menim, da imam vso pravico biti nezadovoljna, ko oseba zamuja. Gre za sosledje vaših dejanj, ki so privedle do tega, da sem sedaj jaz neučakana in tesnobna.

Moj nasvet je, da čim prej odrastete in se naučite računati.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.