Pred dvema tednoma je Architectural Digest odprl vrata doma ustvarjalke vsebin Emme Chamberlain in to je vse, o čemer internet še vedno brenči. Pravzaprav ni nič novega, saj naša obsedenost s hišami slavnih obstaja od nekdaj.
Huda resnica je, da se razmere za življenje globalno drastično slabšajo, po drugi strani pa se pa naš apetit po virtualnih ogledih domov, ki so znani kot vrste eskapizma, molitve kultu osebnosti in nenasitna človeška potreba pokukati izza zavese, raste.
Hiša Emme Chamberlain je polna zemeljskih tonov, drage preprostosti in prodorne naravne svetlobe, ljudje pa niso obsedeni le z notranjostjo njenega doma, ampak tudi z dejstvom, da ima enaindvajsetletnica hišo, vredno 12 milijonov dolarjev.
[the earth collapsing around us] “omg…Emma Chamberlain AD house tour”
— nolan (@anxiousdeluxe) September 28, 2022
Pravzaprav voajersko kukamo v domove slavnih in bogatih že desetletje, začenši z MTV Cribs, do resničnostnih šovov, kot je Keeping Up With Kardashians, do Instagrama in zdaj TikToka.
Sploh ne gre več za to, da bi “kukali”, ti “nedotakljivi” nam jo sedaj sami odgrinjajo, da imamo boljši pogled na njihove jacuzzije, gromozanske omare in neskončne bazene. In kljub temu, da je to razbilo mističnost, ki jih je nekoč spremljala, naš apetit po kukanju v templje njihove intime ne kaže znakov, da bi pojenjal. Toda kaj je v ozadju te fascinacije, še posebej v času, ko si vse manj ljudi lahko privošči lastno hišo ali stanovanje?
Pandemija je zanimanje še povečala
Dr. Jessica Martin, sociologinja na Univerzi v Leedsu, pojasnjuje, da naši parasocialni odnosi z uglednimi osebnostmi pogosto spodbujajo to lakoto po osebni, “domači” vsebini slavnih. “Vedno smo vlagali v iluzijo intimnosti s slavnimi osebnostmi, pod neoliberalnimi podjetniškimi režimi pa je osebni prostor postal osrednji del identitete številnih znanih blagovnih znamk,” pojasnjuje.
Pandemija je nedvomno povečala navdušenje nad tovrstnimi vsebinami, saj je kar precej znanih ljudi v dveh letih dajalo intervjuje in se udeleževalo različnih spletnih seminarjev kar iz domačega naslanjača. Vse to je v občinstvu sprožilo nasprotujoča si čustva, od frustracije do občudovanja.
Naraščajoči življenjski stroški še dodatno prispevajo k temu fetišu, saj udobno in lahko življenje (ne govorimo o luksuzu, ampak o osnovnih stvareh) deluje kot miselni samostalnik, in ko se razkorak med “nami” in “njimi” povečuje, nas bolj in bolj zanima, kako živi druga polovica.
In morda nikoli ne bomo imeli hiše kot Emma, Dakota Johnson ali Gigi Hadid, a nekaj je gotovo: radi fantaziramo o tem.
