Govorimo o zidovih, ki so bili dolgo časa popolnoma ravni, gladki in brezhibno obarvani. Zdaj pa so prav ti postali ključnega pomeni pri dekoraciji doma. 

Če smo se nekoč bali za vsak odtis roke ali packo na zidu, se zdaj v interierju slavijo nepravilnosti. Prav sledi procesa ustvarjanja zidu so tiste, ki so zdaj še kako iskane.

Zastarel pristop čistih in gladkih sten je prostor res naredil malo bolj sterilen, vsak detajl pa je deloval kontrolirano in togo. 

Danes se je ta odnos do zidov močno spremnil, saj so glavne zvezde bivalnega prostora postale prav površine, ki delujejo nedokončane.

V ospredju so tehnike, ki poudrajejo teksturo in materiale, kjer najdemo opcije kot so takoimenoivani limewash (apneni premaz z blagimi, oblačnimi prehodi, roman clay (gosta, slojevita končna obdelava z vidnimi potezami), tadelakt (maroška tehnika poliranega apna z blagim sijajem) ter različne variacije surovega ali dekorativnega ometa.

Vsaka od njih ustvari površino, ki ni popolnoma enakomerna, temveč ohranja sled roke in procesa.

Tovrstne stenske obdelave ne reflektirajo svetlobe enakomerno in v tem je ves čar. Razbijajo jo z nijansami, da prostor deluje bolj globok in živ, celo brez dodatnih slojev dekoracije.

S tem razlogom se pogosto uporabljajo v interierih, kjer dominirajo nevtralni toni in naravni materiali kot so les, lan, kamen in keramika. Ti se z lahkotnostjo navezujejo z zidovi, ki na nek način zato delujejo bolj vpadljivo. 

Tako kot v naravi, se tudi v bivalnih prostorih nepopolnosti slavijo, ne pa doživljajo kot napaka. S kontrolirano neenakomernostjo interierju dajejo vtis spontanosti, pa čeprav gre pravzaprav za zelo precizne tehnike izvedbe.

Zid torej ni več zgolj ozadje ali platno, temveč postaja ključen element, ki definira atmosfero prostora. 

Sterilen minimalizem se poslavlja in nagibamo se bolj k avtentičnosti, ki domu doda veliko topline. Del estetike postajajo prav sledi procesa, medtem ko materiali dodatkov in pohištva prihajajo v prvi plan.