Gre za mumijo, ki bi lahko bila že dolgo zakopana ali vsaj balzamirana v sarkofagu, pa se je družba odločila, da so se v preteklosti dogajale neodpustne stvari in da je zdaj dober trenutek za diskusijo, ogorčenje in opravičilo.

Dejstvo je, da tako pri Louis Vuitton kot pri številnih drugih modnih hišah že od nekdaj hodijo po robu, večina pa je neštetokrat zakrivila zločin kulturne prisvojitve. Družba se je v zadnjih letih močno spremenila in vsaka zgodovinska napaka lahko danes znamko ali človeka stane veliko.

Torbo, ki je povzročila val ogorčenja je ustvaril nihče drug kot Marc Jacobs, ki je bil leta 2007 še kreativni direktor omenjene modne znamke.

“Ghana must go” torba že po imenu opozarja na kontekst, ki nikakor ne sodi v modo. Gre za zelo občutljivo tematiko, ki Afričane, še posebej pa Gance hudo boli.

Boleče ime nosi težko zgodovino iz leta 1983, ko je nigerijska vlada nedokumentiranim delavcem migrantom, predvsem iz Gane, Čada in Kameruna, brez večjega opozorila odredila, naj zapustijo državo.

Ker so imeli malo časa za pakiranje, so migranti za transport osebnih stvari uporabili plastične zložljive torbe ali vrečke. Težko bi rekli, da so pri Louis Vuittonu povsem naključno izdelali usnjene različice torb, ki so praktično identične tistim, ki so jih imigranti kupovali za drobiž.

Ne gre toliko za ceno, čeprav je veliko večino upravičeno razburilo tudi to, da se usnjene različice prodajajo po 3.000 evrov, temveč, da so jih sploh uporabili kot simbol luksuza, ko pa očitno za dotično vrečo oziroma torbo leži veliko bolečine.