Prav tako različno dojemamo odnose, predvsem pa ljubezensko razmerje. A, kar je v modernem svetu velikokrat skupnega samskim osebam, so vprašanja v stilu “Kaj je s temi današnjimi moškimi? Kje so primerni, samski in sanjski moški?” oziroma “Kaj je s temi današnjimi ženskami? Kje so primerne, samske in sanjske ženske?”. Osamljena in razočarana ostajata vsak na svojem bregu.

Želita si isto, a sta njuna bregova predaleč narazen. Ali sta si morda samo preveč različna? Ali je bilo včasih res lažje? Kaj je danes tako drugače?

Vloga ženske v zgodovini

Tisočletja je poroka pomenila varnost in ugled, ženska je dobila status ustreznosti v družbi. Njena vrednost sta bili dota in ugled družine. Poroke so bile večinoma dogovorjene in sklenjene na razumski odločitvi. Če sta si bila všeč ali celo zaljubljena, je bila to dodana vrednost, redkeje pa odločilen dejavnik. Vloga ženske je bilo rojevanje in skrb za gospodinjstvo, moški je prinašal dobrine, bodisi hrano bodisi denar. V tistem času večini žensk niti na pamet ne bi prišlo, da ne bi bila poslušna ali se ne bi podredila družbenim pričakovanjem in zahtevam. Pomembna je bila družina, ne posamezniki v družini. Niso se spraševali ali so srečni ali ne, izpolnjeni ali ne, pomembno je bilo ostati skupaj.

Nova doba razmerij

Biti poročen ni več družbeni pritisk, če želita dva človeka živeti skupaj in imeti družino. V primerjavi s preteklostjo se število porok se zmanjšuje, loči se vsak tretji par. Povečalo se je tudi število zunajzakonskih skupnosti brez otrok. Po drugi svetovni vojni je izobrazba za dekleta postala dostopnejša in statistični kazalci kažejo, da so danes ženske enako ali bolj izobražene od moških. Izobrazba in lasten dohodek sta pomenila za ženske svobodo in neodvisnost. Moški in ženska se poročita zaradi ljubezni in potrditve pripadnosti, pri čemer je pomemben posameznik in ne skupnost.

Nekoč in danes

Nekoč so ljudje živeli v omejenih območjih, kjer so se vsaj na videz poznali in vedeli, kam kdo spada, kdo in čigav je. Danes imamo ves svet na dlani, a na cesti ne poznamo skoraj nikogar. Moški in ženske so zaprti v avtomobilih, delajo do petih ali šestih popoldan in se vračajo v prazna stanovanja. Imajo zaprt krog prijateljev, leta se srečujejo z enimi in istimi ljudmi in med temi ljudmi iščejo primernega partnerja. Zato se včasih ne izide. Obstaja tudi virtualni svet, kjer lahko spoznajo neomejeno število ljudje iz katerega koli območja Zemlje, a se ga nekateri vztrajno branijo. V virtualnem svetu se ne počutijo dovolj varno. Tako ostajajo na mestu in ne vedo, kaj je pravzaprav narobe.

Generacija trideset plus danes postavlja sebe na prvo mesto. Prioritetna lestvica je drugačna. Na prvem mestu je oseba sama, ki želi biti srečna. Med zadovoljstvom in srečo je precejšnja razlika. Zadovoljstvo je harmonija, notranji mir, občutenje ravnovesja brez odklonov in ni naporna. Občutek sreče je težko čutiti ves čas, ker je to intenzivnejše čustvo, ki daje veliko energije, a jo za doseganje le tega tudi veliko porabi. Predvsem pa problem nastane, ko občutek sreče izgine in je enak odklon navzdol v občutenje nezadovoljstva. Tako oseba bolj ali manj ves čas niha navzgor in navzdol in dolgoročno se energetsko izčrpa.

S pojavom permisivne vzgoje je egoizem osrednja točka mladih, ki menijo, da jim pripada vsem kar si zamislijo. Obenem od otrok pričakujejo več, kot so zmožni narediti. Ta pritisk je tako močan, da lahko mladega človeka pritisne ob zid s takšno silo, da lahko začne izgubljati tla pod nogami.

Grenak okus po (ne)uspehu

Generacija tridesetletnic plus je danes osupla. Nič ni tako, kot bi moralo biti. Svoj svet je razdelila na dva dela; zunanjega in notranjega. Zunanjega obvladuje, v notranjem je izgubljena. Bombardirana z informacijami o tem, kako mora izgledati, kako se obnašati, kako tekmovati z ostalimi, kaj sme in česa niti pod razno ne sme delati, jo spravlja v stisko. Dela tako, kot je naučena in je v preteklosti uspevalo. Drži se pravil. Je sposobna, urejena, sledi modi, ukvarja se s športom, ima hobije, veliko je v naravi, potuje. Je nasmejana, priljubljena, ima svoj krog dobrih prijateljic in trdno izdelana prepričanja o odnosih. Ne bo kot njena mama. Njen fant in bodoči mož bo na pogled privlačen, s športno oblikovano postavo, dobro izobrazbo, z dobro službo in plačo, imel bo svoje hobije, svoj krog najboljših prijateljev, prosti čas bo rad preživljal v naravi, izletih, oboževal bo potovanja – seveda z njo. V najbolj idealističnih sanjah, seveda.

Po dveh ali treh neuspešnih vezah, ji nič več ni jasno. Kako da ne gre? Kaj je s temi fanti narobe? Kaj jim ni jasno? Notranji svet te mlade ženske je drugačen. Neuspela veza zanjo pomeni poraz. Ni navajena izgubljati, ampak se boriti in uspeti. Uspeh pomeni, da je dovolj dobra. Ne ve, da je dovolj dobra že sama po sebi. Vrednotijo jo uspehi in zmage. Kamorkoli se obrne, karkoli prebere, je sporočilo, da je treba biti srečen, a ona ni ravno srečna. Kamorkoli se obrne, karkoli prebere, je sporočilo, da je treba biti uživati, a ona ne uživa ves čas. Previdno spregovori z najboljšo prijateljico, ki ji svetuje po najboljših močeh, ker je tudi sama podobno zbegana. Išče rešitev, tako kot je rešitev našla v preteklosti; v perfekcionizmu, pridnosti, garanju, prilagajanju. Vsega tega ji je počasi dovolj, srečuje ene in iste neprimerne moške in zaključi, da pravih moških ni več. Kam so odšli?

Notranji svet

Mlada ženska bi se namesto navzven morala obrniti navznoter. V njej je odgovor na vprašanje, kaj si pravzaprav želi. V praksi se pogosto izkaže, da si želi nekaj čisto drugega, kot trenutno misli. Razpeta je med tradicijo in sodobnostjo. Živi v preteklosti ali prihodnosti. Zato se tudi zaplete z neustreznim moškim, ki jo na koncu razočara. Da pride do ustreznejšega odgovora, jo čaka potovanje po sebi, ki pa največkrat ni preprosto. Kaj partner zanjo pravzaprav pomeni? Kaj od njega pričakuje ali želi? Ali to, da dobi potrditev, da je dovolj dobra? Morda misli, da bo potem srečnejša? Želi, da jo nekdo reši?

Prestrašena, vzvišena, se spremeni v najbolj pridno in ubogljivo ženkico ali začne s partnerjem tekmovati, meriti, dokazovati, tehtati? Kakšna so njena prepričanja? Kako močni so njeni obrambni mehanizmi? Zakaj posplošuje? Zakaj ima slabo mnenje o moških, hkrati pa obupuje, ker ga nima? Zakaj se brani spoznavanja na spletu? Zakaj jo razočarajo moški, ki jih v živo sploh ne pozna? Dokler se je za moškega treba »boriti« še gre, ko pa je nekomu všeč, pride na dan strah in začne dvomiti, preverjati, potrebuje dokaze ali pa uide. V procesu odkrivanja sebe niha iz ene na drugo stran. Je obupana in razočarana nad sabo, vklopi obrambne mehanizme in zaniha na drugo stran. Želi, da se moški do nje obnaša kot do kraljice.

Postane superiorna. Nič ni dovolj dobro. Potem postane spet obupana in podložna. Takšna nihanja so zanjo naporna. Vse bolj je razpeta med tem, kaj ona bi, in med tem, kar misli, da svet od nje pričakuje. Ne ve, da želi biti ustrezna. Ko ženska v procesu samospoznavanja pride do svojega bistva ugotovi, da je dovolj dobra, začuti svojo moč, ve, da bo preživela ne glede na vse. Takrat najde ravnotežje, harmonijo in njen svet se spremeni. Ni se ji več treba dokazovati in druge prepričevati, ker v bistvu vse to dokazuje sebi. Ona sama izžareva umirjenost, razigranost, srečo, prijaznost… in to je tisto, kar jo dela privlačno. Izžareva ženstvenost, ki je mehka in hkrati močna. Postane magnet in ljudje želijo biti v njeni družbi, želijo se z njo družiti, želijo jo spoznati.

Končno moški

Moški je na drugem bregu. Tudi njemu ni jasno. »Kje so punce?« sprašuje. »Žensk ni,« mi pravi. Tudi v času njegovega odraščanja se je vse vrtelo okoli njega in nima namena kaj dosti spreminjati. On je na prvem mestu. Dokler in če ugotovi, da bo treba vseeno nekaj spremeniti. Všeč so mu izzivi. Tako je navajen. Tudi njegova vrednost raste s trudom, ki ga je vložil. Pomembni so rezultati. Ko osvoji, ženska ni več zanimiva. Če ne osvoji, se trudi naprej. Ker neuspeh boli. Tako se moški in ženska zapleteta v igro, kjer izgubljata oba. Zagrabi ga panika, ko ženska na drugem zmenku začne govoriti o skupnem življenju in otrocih. Niti približno še ni pripravljen na to. Rad bi imel nekoga ob sebi in rad bi bil svoboden. Preveč ljubezni ga duši. Še vedno je lahko ujet v primarni družini. Mama ga ne spusti iz rok.

Druga ženska v njegovem življenju je njena tekmica. Vse pa je zavito v celofan ljubezni in predanosti. Na moški način je tudi on obupan in počasi naveličan in sit neuspehov. Ni mu jasno, da kljub vsemu dokazovanju o enakopravnosti, mora biti še vedno kavalir in osvajalec. Ko to je, tudi ni v redu, ker je premalo zanimiv. Ko je romantičen, zve, da je osladen, in da bi ženska nekaj drugega. Ko je pozoren, mu ženska reče, da ji diha za ovratnik, in da potrebuje čas za prijateljice in hobi. Ko se ne oglasi, mu očita, da mu je zanjo vseeno, in da ga ne bo čakala. Ženske ne razume, ker ne razume niti sebe. Moški danes ni nič manj zmeden in negotov kot ženska. Ko se najdeta, drug drugega ranita in z nezaceljenimi ranami gresta naprej.

Ona – On, a ne midva

Problem obeh je čustvena lakota. Oba sta čustveno podhranjena, potrebujeta neprestane zunanje potrditve, ki jima dokazujejo in potrjujejo, da sta dovolj dobra. O tem ne moreta niti razmišljati, še manj pa si priznati, ker se potem počutita še bolj neustrezna. Raje prevalita krivdo drug na drugega. Strah pred neustreznostjo ju omejuje tako močno, da še okrepita obrambne mehanizme, tekmujeta drug z drugim, dokazujeta, da drug brez drugega zmoreta, da sta svobodna, močna, neodvisna.

Sta v začaranem krogu, ki se vrti vse hitreje. Namesto, da bi se približevala drug drugemu, se vse bolj oddaljujeta. Vedno so bili takšni in drugačni moški, in vedno so bile takšne in drugačne ženske. Vsi ne moremo vseh ljubiti in tudi nas ne morejo vsi ljubiti. Težko pa je gledati dva človeka, ki si želita in hrepenita drug po drugem, a se zaradi odcepljenosti od sebe raje ranita kot ljubita. Še težje pa je to doživeti. Ustvarjene čustvene rane bolijo še leta in leta in vplivajo na prihodnje odločitve.

Epilog

Ko ženska izstopi iz vloge »uboga jaz, kakšni so ti moški,« neha iskati krivca, neha izgubljati čas in energijo z zanjo neustreznim moškim. Ne gre se več igric, dokazovanj, ne obupuje … Brez nepotrebnih ran gre naprej. Ima željo in ne hrepenenje. Čuti, da se lahko zanese nase. Čuti, da je dovolj dobra. Čuti, da se odloča zase. Razlika med prejšnjim življenje in sedanjim je, da je prej vedela, sedaj pa to čuti. Ne boji se več ljubezni. Ne svoje, ne njegove.

Ljubezen je skupek čustev, občutij, dajanja in prejemanja. Ljubezen je za vsakega človeka nekaj drugega. Šele notranje osvobojena je pripravljena ljubezen prepoznati in čutiti, prejemati in dajati. Pripravljena je na človeka, ki je enako pripravljen. Ko najde sebe, v njeno življenje vstopijo drugačne osebe. Spozna moškega, s katerim želi živeti in ne mora živeti; moškega, ki prinaša mir in ne borbo, ob katerem je lahko ona, takšna kot je, ker jo točno takšno ljubi. V srcu čuti globoko, neopisljivo spoštovanje do vsega, kar se dogaja, dobiva, daje … Postane sanjska ženska in pripravljena za sanjskega moškega. Praksa to dokazuje.