Odhod v tujino je bila vedno njegova želja in ko se mu je slučajno odprla priložnost za Dubaj, jo je zagrabil z obema rokama. Ekskluzivno za nas je razkril delček njegovega do sedaj najbolj zanimivega obdobja v življenju.

Če se za začetek dotaknemo Dubaja … Slovenska in arabska kultura se precej razlikujeta, v čem najbolj in ali se česa do sedaj še nisi mogel privaditi?

Kulturno smo si zelo različni, ampak je v Dubaju zelo veliko različnih kultur in ljudi iz celega sveta. Sem zelo prilagodljiv in definitivno ni stvari, na katero se ne bi mogel navaditi. Z Arabci sicer nimam veliko opravka, edino kar bi lahko rekel, da je med Slovenci in Arabci velika razlika in da pri njih vse poteka bolj počasi, umirjeno. Tukaj se nič ne premika tako hitro kot v Sloveniji.

Modna industrija je na sploh precej zahteva, veliko je konkurence, sploh v zahodnih državah. Kako si v Dubaju dobil na primer prve projekte, je bilo na začetku težko?

Prve projekte sem pravzaprav dobil zelo lahko in zaradi tega tudi hitro sklenil, da ostanem v Dubaju. Sem sem šel obiskat svojega prijatelja, ki je včasih živel tukaj, in s portfeljem pod roko odšel do agencij, da sem preveril kakšna je situacija tukaj.

Po samo dveh tednih so me agencije že začele najemati za fotografiranja, tako da nisem veliko razmišljal in hitro pričel iskati načine, kako dobiti vizo. Vse se je odvijalo zelo hitro.

Odkar se je začela korona, vojna in vse ostalo, se mi zdi, da so sedaj malce drugačni časi. Sam seveda najbolj spremljam fotografe in zadnja tri leta opažam, da je močen porast novih fotografov. Vsakič, ko odprem kakšno revijo ali pa Instagram, najdem nova imena, za katera prvič slišim.

Potem si imel kar srečo …

Ja, če pogledam nazaj, je bilo pred sedmimi leti veliko lažje začeti. Bila je sicer skupnost nekih fotografov, ampak bi rekel, da se jih je v zadnjem času preselilo še enkrat toliko. Dubaj je sicer mesto, kjer je zaenkrat dovolj dela za vse.

Ali sodeluješ z agencijami ali si sam iščeš delo in delaš samostojno na projektih?

Prvih sedem let sem delal za agencijo, ki me je zastopala in mi organizirala projekte. Od lanskega septembra pa sem začel s samostojnimi projekti. Nimam nobenih rednih naročnikov, za katere bi delal prav vsak mesec, projekti pridejo namreč sproti. Imam sicer kliente, ki se vračajo in z njimi delam različne projekte.

V Sloveniji si bil znan predvsem po modni fotografiji, s čimer si nadaljeval tudi na arabskem polotoku. Ostajaš še vedno v teh vodah, ali si odkril kakšno drugo smer fotografije, ki ti je sedaj v večji izziv?

Največ sem se in se še vedno ukvarjam z modno in lepotno fotografijo. Predvsem lepotna industrija je tukaj resnično močna, fotografiral sem veliko kampanj za nakit. V Sloveniji je bilo ravno obratno, lepotnih snemanj je bilo najmanj.

Sedaj imam največ modnih projektov, nekaj manjših komercialnih, pa tudi veliko zasebnih strank. Čeprav mi je moda še vedno najbolj zanimiva, si sedaj želim dobiti tudi kakšne komercialne projekte, da je malo bolj raznoliko.

Med mojimi naročniki sta bili velikokrat veleblagovnici Bloomingdale`s in Harvey Nichols, precej sem fotografiral tudi interier, kar mi je še posebej zanimivo. Za revijo Architectural Digest Middle East, ki je ena izmed mojih najljubših revij, sem fotografiral veliko zanimivih ljudi v njihovih domovih. Fotografiranje interierja mi je v izziv in zadovoljstvo, zato stremim k temu, da dobim čim več različnih projektov.

Kako pa je s fotografijo in cenzuro, kaj je dovoljeno in kaj ne?

Ljudje imajo predstavo, da se ne sme videti nobene kože. Velikokrat slišim kaj takega od ljudi, ki zadev ne poznajo ali pa niso nikoli niti bili v Dubaju. Enkrat mi je ena kolegica rekla, da je slišala, da v Dubaju ne smeš biti v kopalkah, kar ni res. Ni velikih omejitev, razen da bi bila ženska povsem gola.

Za arabske revije, ki jih je kar precej in pokrivajo celoten polotok, moramo včasih recimo zakriti kakšen preveč očitno viden dekolte. Tu je govora bolj o konservativnih revijah, ki se prodajajo tudi v Savdski Arabiji. V modi sicer ne čutim, da sem kakorkoli omejen, saj tudi ne fotografiram aktov. Čeprav imam po drugi strani zelo rad goloto v modni fotografiji, ni konec sveta, če tega ne morem izvesti tukaj.

Ena zanimiva stvar glede cenzure je recimo ta, da se podplata od spodaj ne sme videti. Za njihovo vero je žaljivo, če se vidijo podplati. Deloma viden podplat je še nekako dovoljen, videti celoten podplat pa ni sprejemljivo. Enako je s pazduhami, ki jih stilisti velikokrat zapirajo in pokrivajo, a to ravno tako zgolj pri fotografijah za lokalne revije, ki se distribuirajo v druge bolj konservativne države.

Tvoje delo najdemo v številnih svetovno priznanih modnih revijah, katerih vse?

Mislim, da sem delal za skoraj vse modne revije tukaj, od revij Harper’s Bazaar, Vogue, Cosmopolitan, Architectural Digest. Veliko sem sodeloval z lokalnimi revijami kot so Hia, Haya, veliko delam za revijo A&E. Ena zanimiva stvar je “vogue kultura”, ki se je pojavila tukaj. Od sedaj naprej lahko za Vogue Arabia, v kolikor se projekt dela v Dubaju, fotografirajo samo Arabci. To se mi sicer ne zdi najbolj pravično, ker potem to pomeni, da nikoli ne bom mogel več fotografirati naslovnice zanje. Še posebej nenavadno je, ker je Dubaj multikulturno mesto.

Kako se tamkajšnja produkcija razlikuje do slovenske?

V primerjavi s Slovenijo je produkcija tukaj precej podobna, ni velike razlike. Ni tako, da bi rekel, da je v Sloveniji vse bolj po domače, tukaj pa veliko bolj organizirano. Edina razlika je, da so malo večje ekipe kakor v Sloveniji, vsaj pri projektih pri katerih sem jaz delal. Sprva sem mislil, da bodo razlike večje, ampak je v resnici zelo podobno.

Koga vse od slavnih si imel priložnost ujeti v objektiv?

Od vseh znanih, ki sem jih fotografiral, je najbolj znana igralka Jessica Chastain in supermodel iz 90. let, Helena Christensen. Predvsem sem fotografiral slavne modele kot sta najbolj znana plus size manekenka Ashley Graham in eden najbolj znanih moških modelov Lucky Blue Smith. Fotografiral sem veliko lokalnih slavnih ljudi, enkrat na primer bollywoodsko zvezdnico Katrino Kaif, ki je sam nisem poznal. Šele ko smo se sprehajali po hotelu in so vsi gledali, sem videl, da je zelo slavna, ker drugače ne spremljam te scene. Znane sem imel priložnost fotografirati pred korono, od takrat naprej žal ne, tako da upam, da se bo to kmalu spremenilo.

Slavni zelo radi prihajajo v Dubaj, ker tukaj ni paparacev in so nekako zelo skriti, nihče jih na primer ne zasleduje. Will Smith menda od vseh najpogosteje obišče Dubaj, skoraj vsako leto.

In kdo je nate naredil največji vtis?  

Model Lucky Blue Smith, predvsem zaradi profesionalnosti, enako tudi Ashley, Jessica in Helena. Kar se tiče poziranja so bili vrhunski. Ko enkrat delaš z ljudmi na takem nivoju profesionalnosti, vidiš zakaj so eni izmed najboljših na svetu. Vsaka fotografija, ki jo narediš, je čudovita in težko narediš slabo fotografijo. Z Luckyjem je bilo res v užitek delati, ker ve kaj dela. Mislim, da nimam niti ene slabe fotografije s tega snemanja. Ko sem delal z vsemi omenjenimi, sem se spomnil, zakaj sem se sploh začel ukvarjati s fotografijo in upam, da bom enkrat na takem nivoju, da bom večinoma delal samo takšne projekte.

Fotografiraš tudi luksuzne avtomobile, kako poteka fotografiranje? Ali ti brez težav dovolijo, da sedeš za volan več sto tisoč evrov vrednih jeklenih konjičkov?

Avtomobile imam rad že od majhnih nog. V Dubaju je res lepa priložnost, saj so tukaj resnično redki avtomobili, ki bi jih drugje težko našel. Odločil sem se pisati vsem podjetjem, ki ponujajo najem luksuznih avtomobilov, da bi videl, če potrebujejo fotografa. Teh podjetij je ogromno, okrog 40, ampak večinoma so vsi rekli, da že imajo fotografa.

Nato sem dobil odgovor od enega podjetja, ki je šele pričelo s poslovanjem, in smo se zmenili za sodelovanje. Avtomobile so mi posodili, sem jih peljal na različne lokacije in fotografiral. V začetku so imeli samo pet avtomobilov, sedaj pa imajo v lasti več kot 60 avtomobilov in so se razvili v najboljše podjetje za najem luksuznih vozil. Zelo dobro se mi je poklopilo, da lahko sodelujem z njimi.

Imam priložnost voziti avtomobile, ki jih drugače nikakor ne bi mogel. To so takšni redki avtomobili, katerih najem stane po 2500 evrov na dan. Včasih se moram prav uščipniti, kakšne avtomobile vse vozim.

Čar teh avtomobilov se tukaj sicer kar malce izgubi, saj jih je ogromno. Različne znamke Ferrari, Lamborghini, Rolls Royce si lahko ogledaš dnevno. Veliko bolj so zanimivi kakšni športni avtomobili, ki so redki ali pa izredno posebni.

Najdražji avtomobil, ki si ga fotografiral, pa je stal …

Najdražji avto, kar sem jih vozil, je nov Ferrari SF90, ki stane preko 700 tisoč evrov. Pri podjetju s katerim sodelujem imajo kar nekaj avtomobilov v podobnem rangu. Dvomim, da katerikoli avtomobil pri njih stane manj kot 100 tisoč evrov. Zelo, zelo dragi avtomobili.

Si želiš ostati v Dubaju ali te vleče v katero izmed modnih prestolnic?

Nikoli nisem rekel, da je Dubaj moja končna destinacija in še zmeraj tako mislim. Z mojim dekletom sva želela obiskati ZDA leta 2020. Nikoli me ni vleklo v katerokoli izmed evropskih mest, pa sem bil v Londonu, Parizu, Milanu, vedno mi je bila Amerika najbolj zanimiva. Zaradi korone, ki je svet obrnil na glavo, takrat nisva odšla, sva pa bila lansko leto poleti en mesec v Kaliforniji. Šel sem k agencijam poskusiti najti kakšno delo, ampak se ni nič kaj pametnega izcimilo. To pomlad sem se nameraval vrniti, a sem potem veliko razmišljal in se odločil, da je tukaj boljše življenje. Tukaj je bolj varno, čisto, sam način življenja je bolj kakovosten. Kalifornija je obenem tudi dražja kot Dubaj, kar me je zelo presenetilo.

Če se bo ponudila priložnost, bom raje nekajkrat letno šel na potovanje in jih združil s fotografiranjem. Tukaj sem tudi že toliko časa in sem si ustvaril lepo kariero, tako da bi bilo težko vse to pustiti, poleg tega ima moje dekle tukaj skoraj celo družino in bi ji bilo težko oditi.

Dubaj verjetno odpira vrata v modno industrijo po vsem svetu. Ali so ti ponudili delo za katero od drugih izdaj modnih revij po svetu?

Načeloma vse moje delo odpira vrata za nove priložnosti, ni pa to vezano na Dubaj. Vseeno je, kje delaš, na primer Milano, Pariz. Nedvomno sem tukaj zaradi dela in da se lahko razvijam. Vse, kar sem do sedaj fotografiral, je dobro za moj portfelj.  

Ko sem fotografiral vplivnico in podjetnico Miroslavo Duma za Vogue, so mi pisali, če lahko naredim še eno fotografiranje za nemški in britanski Vogue. Enkrat so mi pisali tudi iz revije Time, kar mi je bilo v čast. Želeli so fotografiranje z nekom iz Dubaja, ampak takrat potem s tem ni bilo nič.

Ali se čuti upad tiskanih medijev tudi v Dubaju?

Kar mi je tukaj zanimivo in me preseneča, je to, koliko je tukaj lokalnih revij. Jaz ne opažam nekega upada tiskanih medijev. Zdaj se je res sicer vse preselilo na družbena omrežja.

Kako pa je z vplivneži?

Bilo je eno obdobje, leta 2018 in 2019, ko je bil trend fotografiranja vplivnežev za vse modne revije in znamke. Vse znamke so hotele delati z njimi. Zdaj se pa res ne spomnim, če sem v zadnjih treh letih fotografiral vsega skupaj pet vplivnežev. Bi rekel, da so imela družbena omrežja na tiskane medije samo ta vpliv.

Kdo je tvoj vzornik v svetu fotografije?  

Težko bi izbral enega, jih je kar nekaj, ki me pri delu navdihujejo. To so Mikael Jansson, Lachlan Bailey, David Sims in Txema Yeste.

Nam lahko zaupaš kakšno zanimivo prigodo ali dogodek, ki se ti je pripetil na snemanju?

Vedno se zgodijo kakšne zanimive stvari, na vsakemu tretjem, četrtem fotografiranju je kaj takega, a vse moraš profesionalno rešiti ali izpeljati. Ena takšnih je bilo fotografiranje v New Yorku, ko sem fotografiral žensko androgenega videza, ki je bila model za žensko in moško modo. Lase je imela zelo kratko ostrižene in je bila v moških oblačilih bolj fantovska. Na snemanju smo jo želeli fotografirati za žensko modo in med ličenjem je kar naenkrat pričela jokati. Ko sem jo poklical na stran in vprašal, kaj je narobe, je rekla, da je želela, da bi bila model v moški vlogi. Jaz tega prej nisem vedel, tako da smo na koncu vse rešili in našli srednjo pot. Glede na modna oblačila, ki smo jih imeli na voljo, smo lahko naredili nekaj fotografij z njo v ženski vlogi, nekaj pa v moški. Sicer je bila zelo uspešen model, sem kasneje tudi videl, da je bila velikokrat v Milanu na modnih revijah za moško modo.

V New Yorku sem večkrat delal z enim stilistom Kollinom Carterjem, ki mi je še do danes eden najbolj kreativnih, zanimivih in dobrih stilistov. On je tam živel s sostanovalci v Harlemu. Ko sem šel v Dubaj, mi je pisal in spraševal kako je v Dubaju in sem ga povabil naj pride, ker bi imel tukaj veliko dela, glede na to, kako dober je. In še isto leto je pričel delati s Cardi B in je od takrat naprej njen osebni stilist. Njemu se je res poklopilo in je od deljenja sobe v Harlemu prišel do zasebnih letov in hiše v Los Angelesu in res živi ameriške sanje.  

In še za konec, kaj je zate na fotografiranju najbolj pomembno?

Na fotografiranju me res živcira, če so ljudje zategnjeni, resni in vlada zelo napeto vzdušje. Rad imam sproščena, spontana fotografiranja. Če so kakšni večji komercialni projekti, to sicer pride zraven, da je vse skupaj bolj resno in časovno omejeno. Fotografiranje je zame nekaj zabavnega, kreativnega in se veliko več naredi, če se imamo vsi dobro in se zabavamo. To mi je pri fotografiranju vsekakor zelo pomembna stvar.