fbpx

Življenjske modrosti 83-letne vdove, ki jih mora prebrati vsaka ženska!

Odnosi

Pustiti osamljenosti, da prevzame kontrolo v katerem koli življenjskem obdobju je zločin, sporoča Marion.

83-letna britanska vdova Marion Beton je ena izmed devetih milijonov Otočanov, ki čutijo posledice osamljenosti, vendar se je ta vdova odločila, da bo temu naredila konec.

»Pred kratkim sem se vrnila domov z obiska pri vnuku Felixu in se naslonila na stol, utrujena, a srečna. Dlje, kot sem sedela, večja je postajala praznina mojega doma in to me je začelo strašiti. Pogrešala sem svojega pokojnega moža Harryja, ki je umrl pred tremi leti. Skupaj sva preživela več kot pol stoletja,«

je povedala za DailyMail.

»Tako kot človek, ki mu amputirajo roko, se sam še vedno počuti, kot da je roka tam, tako jaz ves čas čutim Harryjevo navzočnost, a s pogovorom s samim seboj med praznimi stenami lahko začnete dvomiti o svojem zdravem razumu. Zdaj, namesto da bi se smilila sama sebi, se osredotočim na vse, kar čutim, ko sem v družbi svoje družine. Ko ostanem sama, v roke vzamem kakšno zanimivo knjigo in se poglobim v njene strani,«

je dejala Marion, ki je tudi sama pisateljica.

V sebi imamo moč

»Nenadoma samota postane dragocen čas za razmišljanje – v pozitivnem smislu. Hvala bogu, da sem zmožna tega – da se zavedam osamljenosti v svoji glavi in ne pustim, da me premaga. To je veščina, ki omogoča, da je moje življenje izpopolnjeno in smiselno, ne glede na to, koliko časa v dnevu preživim sama. Glejte, jaz ne želim biti stereotip osamljene starke. Zakaj pa bi? Ko se spominjam nazaj, sem imela bogato in zanimivo življenje, pa tudi zdaj se ne počutim nič drugače. Počutim se kot 20-letnica. Videti sem starejša, a zaradi tega nič manj človeška,«

razlaga Marion.

»Seveda se moram sprijazniti z dejstvom, da sem že v vrsti pred Božjimi vrati. Izbrala sem tudi že dom za ostarele, v katerega nameravam, ko pride čas. Nočem biti breme nikomur, razen profesionalcem, ki so za to plačani. Želim ohraniti svoje dostojanstvo do konca, da me moji najdražji vidijo, kakšna sem, ne pa kot nemočno bitje, za katero bi jih moralo skrbeti. Ne glede na okoliščine verjamem, da imamo vsi v sebi moč za premagovanje osamljenosti,«

je dejala vdova.

Na to se je pripravljala vse življenje

In čeprav strokovnjaki vsak dan opozarjajo, da ima osamljenost enake posledice kot kajenje, ta stara dama pravi, da je za vse nas bolje, da se fizično in čustveno preprosto pripravimo in jo sprejmemo kot nekaj neizogibnega.

»Vesela sem, da imam ob sebi družino in prijatelje. Toda moj sin in njegova žena sta zaposlena in živita precej daleč stran, tako da se ne vidimo vsak dan. Kot vdova mora sama živeti, jesti in spati. Ker je Harry umrl, star 89 let zaradi padca, nimam druge možnosti, kot da sprejmem svojo osamljenost,«

pravi Bretonova.

»Razmišljam drugače kot druge ženske, mogoče zato, ker sem se celo življenja pripravljala na ta trenutek. Kot mlada žena in mama sem se močno sem se borila proti negativnosti in osamljenosti. Nekoč sem morala na daljšo poslovno pot brez moža in takrat mi je osamljenost vzela dah. Teden dni sem samo čakala, da pridem domov. Takrat sem se odločila, da ne bom nikoli pustila, da mi občutek osamljenosti vzame življenjske užitke,«

se spominja.

»To je nekaj, na čemer moramo delati. Tako kot sklepi in mišice, ki potrebujejo vadbo, tudi možgani zahtevajo trening, da se ne počutite osamljeno, ko okoli vas ni nikogar. Kot zaposlena 43-letna mama sem začela namerno hoditi sama na sprehode in nikoli nisem iskala pomoči od drugih, kadar sem naletela na težavo. To sem storila zato, saj sem vedela, da bo prišel dan, ko bom ostala sama, saj je bil mož 9 let starejši od mene.

Medtem sem prepoznala vse dejavnike, ki mi dajejo občutek osamljenosti. Zanimivo gledanje televizije je bilo eno izmed njih. Branje knjig, še posebej poezije, pa deluje popolnoma drugače. Po branju sem se vedno počutila čustveno zadovoljna. Druženje z negativnimi ljudmi me je tudi utrudilo in pustilo, da sem se počutila izolirano. Obkrožila sem se s pozitivnimi ljudmi in se začela izogibati tistih, katerih pesimizem me je požrl. Življenje je darilo, od katerega se moja generacija počasi poslavlja. Dovoliti osamljenosti, da prevzame nadzor, je enako zločinu,«

je zaključila Marion.

Foto: Profimedia


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam