Simona Borštnar je tetovatorka, ki si studio Tavči Tattoo že 10 let deli s partnerjem Sašem. Tavči Tattoo je v zadnjih letih zrasel v svoji prepoznavnosti predvsem zaradi njunega zanimivega stila, ki je mešanica akvarela, abstrakta in realizma. Za mnoge pa je studio znan kot tisti, ki ima poleg tetoviranja na voljo tudi vegansko kuhinjo.

Dober mesec po 10. obletnici Tavči Tattoo se je Style.Over.Net usedel s Simono in poklepetal o njenih začetkih ter izvedel, kaj dela tetoviranje tako posebno.

Pravite, da rišete že od malega, kako se torej zgodi ta prehod iz risanja na tetoviranje?

Vse skupaj je bilo izjemno spontano, nikoli si nisem mislila, niti nisem imela namena tetovirati. A vse se je začelo okoli leta 2011, ko je Sašo postal moj fant. Takrat se je njegova pot tetoviranja ravno začela, zato sem velikokrat z njim risala ali preprosto opazovala, kako tetovira.

Vse skupaj me je izjemno strašilo, saj pri tetoviranju nimaš radirke, tvoja tetovaža pa ostane na osebi za vedno. Do tetoviranja sem čutila izjemno strahospoštovanje. Sašo me je pogosto prepričeval, a kar me je dejansko poneslo v tetovatorske vode, je bilo, ko mi je neki tetovator pisal, da bi me imel za vajenko. To je bil tisti odločilni dejavnik in takrat sem začela.

In kaj vas je na koncu tako pritegnilo, da ste ostali v tem?

To, da stvari, ki jih tetoviram, tudi čutim. Stvari, ki jih rišem in delam, res pridejo iz moje duše.

Kdo je bil vaša prva žrtev?

Svoj prvi tatu sem naredila na noč čarovnic, tetovirala sem kar bučo, samo za občutek, tako da morda ni bila ravno prava tetovaža. Naslednji dan pa sem že dejansko naredila Sašu prvi, pravi tatu. Ampak ga je seveda že pokril z večjo tetovažo.

Pa ima Sašo sedaj tudi kakšno vašo novejšo tetovažo?

Ja, ampak nič, na kar bi bila jaz pretirano ponosna (smeh).

Kako pravzaprav sploh vadite in izpopolnjujete tehniko tetoviranja?

Načeloma obstajajo umetne kože, na katerih se učiš, a v resnici to vseeno ni dovolj. Tetoviranje prave kože je povsem drugačno. Na žalost, tako kot pri vseh ostalih stvareh, se učiš iz napak, zato je ključno, da na začetku najdeš prostovoljce, ki se te usmilijo. Običajno so to prijatelji, ker nekega tujca seveda nočeš “zasrati.”

So pa imeli vsi tudi to garancijo, da ko se izboljšam, imajo brezplačen cover up (tetovaža, ki prekriva starejšo tetovažo, op. p.).

Vajin studio je znan predvsem po svojem stilu. Kako ste se odločili za to kombinacijo črno-bele in tempera barv?

Že prej sem zelo rada kombinirala črno-bel realizem in akvarel barve, tako da je bil to moj stil, še preden sem začela tetovirati. A sem najprej kar nekaj let delala samo črne linijske tetovaže, saj sem se bala takih projektov in kombinacij.

Ko sva midva začela tetovirati, še nihče v Sloveniji ni delal takih tetovaž, zato bi rekla, da sva bila začetnika tega stila pri nas. Tako da na začetku je bilo kar strašljivo delati take tetovaže.

Katere tetovaže ne bi nikoli (več) naredili?

Obstaja veliko tetovaž, ki jih ne delam. Med drugim so to majhni, tanki napisi, ker z leti niso obstojni – hitro zbledijo, se razlijejo ali pa razpackajo. Tudi pri tetovažah za pare imen ne tetoviram, raje kakšne abstrakte.

Pred leti so bili izjemno popularni tudi infinity simboli (znak za neskončnost, op. p.), za katere sem se hitro odločila, da so “too much,” in jih prenehala tetovirati. Moje mnenje je, da bi tatu vseeno moral biti nekaj osebnega, ne pa, da ima vsak drugi na ulici enakega kot ti.

Seveda ne bi nikoli sprejela tudi nobenih sovražnih simbolov.

Za mnoge sta poznana kot tisti “veganski studio.” Imata res vsa črnila veganska?

V resnici to ni nič posebnega, saj so na splošno vsa črnila veganska. Večji problem so ostali deli procesa tetoviranja, na primer, ali je mazilo, s katerim mažemo med tetoviranjem, vegansko, ali so šablone veganske … Mi poskrbimo, da so vsi deli našega tetoviranja cruelty-free.

In kako to, da sta se odločila odpreti še vegansko kuhinjo?

Ker sva neumna (smeh). Medtem ko sva potovala po konvencijah, sva obiskala neki studio, ki je imel v spodnjem nadstropju pub, v zgornjem pa studio. Zdelo se nama je izjemno romantično, da najprej spiješ kavico, nato pa greš še po tatu.

Na začetku je bila to le kavarna in smo imeli ogromne težave, ker ni bilo dovolj obiska, sploh med pandemijo. Nato smo dodali še hrano in slaščice ter počasi postali prepoznavni, sedaj pa se nam dogaja obraten problem, da imamo celo premalo prostora. Že razmišljamo o novih prostorih.

Je težje imeti restavracijo ali tetovirati?

Vsekakor je bolj naporna restavracija, saj imaš opravka z več ljudmi.

Za konec nas še zanima, kaj je ena stvar, ki bi jo svetovali vsakemu, ki si želi nove tetovaže?

Izjemno pomembno se mi zdi, da si izberejo tetovatorja, katerega stil jim je všeč. Naj ne izbirajo na podlagi tega, kako blizu ali poceni je, ali pa ker je tudi njihovemu prijatelju naredil dober tatu. Če prisilite umetnika, da naredi tetovažo, ki ni v njegovem stilu, so velike možnosti, da ne bo dobra. Premislite o motivu, vzemite si čas, poglejte si dela izbranega tetovatorja, in če niste prepričani, smo vedno na voljo, da vam pomagamo. Brez skrbi nam lahko pišete in nas karkoli vprašate.

Dodala pa bi še, da je tudi higiena izjemno pomembna. Če greste k nekomu v studio, že veste, da je nivo higiene zagotovo po standardih, ker so pod pregledom inšpekcije – to ne pomeni, da vam nekdo doma ne more narediti dobrega tatuja, le pazljivi morate biti.