Zdaj se oblikovalci pripravljajo na posebno pop up prodajo kolekcij, ki bodo na voljo od jutri v kuriranem ambientu Sobba na Dalmatinovi.
Glede na visoko udeležbo letošnjega tedna mode, si vsekakor želimo, da bi se tako številčno udeležili tudi prodajnega mesta, kjer boste lahko kolekcije modnih oblikovalcev tudi kupili.
Če potegnemo črto, lahko rečemo, da smo na letošnjem LJFW videli dosti kolekcij, ki so izjemno nosljive, nekaj pa je bilo tudi izstopajoče umetniških in zato manj prodajno usmerjenih.
Na začetku je vredno omeniti letošnjega zmagovalca nagrade WOW, ki je romala v roke Timoteja Rosca, ustvarjalca znamke Sampled.
Reciklirani in dedastock materiali imajo glavno vlogo pri kolekcijah, ki vodijo ustvarjalno roko te znamke z slow fashion predznakom. Žirija je prepoznala vrednost v Timotejevem pristopu k modi, kjer se cenita predvsem unikatnost in izdelki v manjših nakladah.
Sobotno pisto je s svojo znamko Benedetti Life odprla Matea Benedetti, ki z vsako kolekcijo utrjuje svoj položaj vodilne trajnostne oblikovalke. Posebno dragocen je bil njen poklon trajnosti, saj je v nekatere videze spretno vtkala materiale iz svojih preteklih kolekcij ter s tem dokazala, da se v ponovni uporabi skriva najvišja oblika modne zrelosti.
Čeprav je tokratno kolekcijo posvetila kitom, je med oceanom modrine ponovna obuditev njenih čudovitih potiskov hobotnice iz kultne kolekcije Octopus delovala kot prefinjen poklon eni njenih najbolj ikoničnih in trajnostno navdahnjenih vizualnih zgodb.
Sicer pa je bila kolekcija, ki združuje ženska in moška oblačila izredno sodobna, čutna in izrazita. Matea slovi kot oblikovalka, ki vso svojo energijo posveča iskanju in razvijanju materialov nove generacije.
Njen luksuz namreč nastaja iz inovacij, kjer so poleg škarij in šivalnega stroja v ospredju naravne, reciklirane in certificirane tekstilije, ustvarjene brez uporabe živalskih materialov.
Uživali smo v reviji, kjer se je tako vizualno kot čutno odlično prepletalo sporočilo, da smo iz morja izpodrinili domorodno bitje globokih vod. Čutiti je bilo kolektivno zavest, ki nas poziva k ponovnemu stiku z naravo. Moda v njenih rokah tako ne služi le estetskemu užitku, temveč postaja glasen manifest spoštovanja do planeta in opomin, da resnični luksuz biva v sožitju z naravo in vsemi bitji.
Vizualno privlačna pa se nam je zdela tudi kolekcija Dragana Hristova, ki deluje pod imenom Ludus. Njegova uniseks kolekcija nas je popeljala v svet mode, ki je bolj minimalistična in hkrati dramatična. Prav neverjetno je, da tak spoj obstaja, saj smo uživali v vsakem detajlu.
Mimohod modelov z vrhunsko modeliranimi srajcami, ki delujejo kot del prefinjene tridimenzionalne zgibanke, nas je povsem prevzel. V glavi smo že sestavljali origami, ki z vsakim gibom tkanine odkriva nove, skrite dimenzije.
Znamka Ludus znova opominja, da najmočnejši modni izraz pogosto ne potrebuje kričečih barv ali vzorcev, temveč le mojstrsko obvladovanje forme, materiala in koncepta.
Poleg Nike Ravnik, znamke Kiss the future, Anje Medle in Timoteja Bistana, nas je v svet nosljive mode popeljal tudi tandem mame in hčere, ki sta prvič združili svoje ustvarjalne moči.
Zlata Zavašnik, ki že od leta ustvarja moško modo z močno prisotno znamko Sens, je del pogače delila s svojo talentirano hčerko Laro Frič Zavašnik, ki je v tem letu lansirala znamko oblačil za prosti čas Me time.
Pri kolekciji je bilo čutiti mladostnejšo energijo, ki se oslanja na najnovešje trende barv in krojev. Poleg sproščenih moških silhuet pa nas je prevzela tudi ženska, ki sta jo prikazali kot odločno in samozavestno figuro, ki je s svojo držo in strukturiranimi linijami v stajlingih res močno spominjala na ponosno grško predsedniško gardo.
Piko na i je postavil modni dodatek s “cofkom”, ki je, namesto tradicionalnega mesta na obutvi tako imenovanih Evzonov, zaživel kot igriv rekvizit v rokah.
Zadnji dan LJFW pa je sklenil dramatični modni performans, ki ga je orkestriral Matic Veler. Dobre tri minute smo v temi, ob počasi stopnjujoči se glasbeni podlagi, nestrpno čakali na začetek in slutili, da se nam obeta nekaj resnično dih jemajočega. Svetloba plazme je sprva zakrivala prvo kreacijo, ki nam je že preko senc razkrivala magnitudo figure.
Ko pa jo je v celoti zajel snop luči, je ta tekstilna skulptura zasijala kot ogledalo. Tridimenzionalne aplikacije na oblačilih so nakazovale, da gre za šov kose, ki slavijo žensko telo, kasneje pa se je revija stopnjevala do razkritja bolj nosljivih kosov, ki so v Velerjevem slogu geometrijsko zapečatile tudi novo kolekcijo.
