Zakaj lahko vsi uživajo nekje na toplem, medtem ko jaz zmrzujem v megleni Ljubljani? Naslednjo sekundo že preverjam cene letalskih kart pri turističnih agencijah in si predstavljam, kako brezskrbno ležim na plaži pod vročim soncem, medtem ko Maksi čofota v kristalno čisti vodi. Z mislimi v raju se še enkrat s stolom odrinem od mize in … Bum! Pristanem na tleh. Realnost udari z vso silo.

Kajči, strezni se. Pravkar si začela z novim delom, Mirko ima v službi najbolj napeto obdobje in doma imaš enoletnega otroka. Ne smemo pozabiti še majhnega detajla z imenom korona, ki nam lahko v trenutku prekriža načrte. Ne, verjetno res ni najbolj idealen čas, da se odpravimo na 10-urno potovanje z letalom in riskiramo, da v 7 tisoč kilometrov oddaljeni državi zbolimo za koronavirusom.

Ste videli, kaj se je zgodilo pevki Gaji Prestor? Ali pa youtuberki Evi Centrih? Gajo so na Tajskem zaradi okužbe odpeljali v hišo, kjer je gomazelo žužkov, hrana je bila zanič in 10 dni je bila ločena od svojega fanta in kolegov. Eva je bila na Maldivih zaprta v hotelski sobi brez ključavnice, večino časa je bila lačna, za kosilo pa je dobila juho, ki jo je morala po slamici piti iz vrečke. Iz vrečke! Sploh si ne predstavljam, kaj bi sama v takem primeru naredila. Še posebej, če bi me za čas karantene ločili od Maksija. Enostavno bi se mi zmešalo.

Še sploh znamo uživati v danem trenutku?

No, in ko tako ležim na kavču in gledam njune storyje, kar naenkrat ugotovim, da mi v resnici prav nič ne manjka. Ozrem se okrog sebe po novi, urejeni hiši in pomislim, da sem lahko hvaležna, da sem doma. Hrane imam na pretek, jem lahko kadarkoli hočem, od vseh žužkov mi po stanovanju leta samo ena muha in povrh vsega – juho lahko jem iz krožnika.

Kakšen absurd je to, da si ljudje vedno želimo nekaj, česar nimamo. Ko je zima, hočemo poletje, ko je poletje, se pritožujemo nad vročino. Hrepenimo po neki osebi, v trenutku, ko nam ta postane dosegljiva, pa začnemo sanjariti o drugi.

Saj ni nič narobe s tem, da si želimo stvari, ki jih nimamo, ampak naučimo se ceniti tudi tiste, ki jih imamo in uživati v trenutku tukaj in zdaj. Zato zaprimo Instagram in odmislimo vse Maldive, Sejšele in Mavricije in se raje osredotočimo na to, kako lahko najbolje izkoristimo dani trenutek.

Dež, kavč in knjiga z osemsto stranmi

Pa da ne boste mislili, da sem do tega globokega spoznanja prišla sama. Ne, ne, za take stvari imam mojega Mirka, ki me (poleg stola) zna vedno postavit na realna tla in mi s svojimi globokimi življenjskimi nauki da misliti. On nikoli ne razmišlja, da bi bil kje drugje, kot je v tistem trenutku, ampak ga zna izkoristit in v njem maksimalno uživa.

Ko naju za vikend preseneti dež, se uleže na kavč, v roke vzame eno od svojih knjig z osemsto stranmi in začne brat. Medtem ko jaz paničarim, kako so se nam porušili načrti in da ne bomo mogli na sprehod po Koseškem bajerju, pa nič nimamo za jesti, ker smo planirali, da bomo jedli zunaj … in tako naprej. Kar se tega tiče, se res lahko zgledujem po njem.

Netflix and chill

Vstanem s kavča in razmislim, kako bi torej lahko kar najbolje izkoristila dneve v tem mojem neljubem letnem času. Hm, za meglen vikend se lahko končno spravim temeljito očistit fuge v kopalnici in naredim čistko omare. Ko spet zapade sneg, lahko Maksija peljem na bližnji hrib na njegovo prvo sankanje. V deževnem popoldnevu lahko gremo v Galerijo Cukrarna in se malo umetniško izobrazimo.

Mrzle in temačne večere pa lahko z Mirkom preživiva ob odkrivanju novih Netflixovih serij, zavita pod odejo, z vročo čokolado v roki. No, evo, pa imam načrt. Kar se tiče rajskih plaž, pa si jo lahko z malo domišljije pričaram kar doma.

Odkorakam v kopalnico in v banji odprem vročo vodo. Medtem ko se polni, si pripravim svoj najljubši koktajl in na telefonu nastavim playlisto z zvoki morja in ptic. Zlezem v banjo in zaprem oči. Predstavljam si, da sem na rajski plaži, ležim v peščeni plitvini, srkam koktajl in poslušam zvoke morja. Odločim se, da bo od zdaj naprej to moj mini pobeg od mrzle in meglene zime.

In ko mi natakar v moji domišljiji ravno prinese novo rundo Cosmopolitana, me kot strela z jasnega še enkrat zadane kruta realnost. “Ueeeeee!” Maksi se v joku zbudi. Iz rajske plaže se hitro teleportiram nazaj v resnično življenje, zlezem iz banje, si odenem kopalni plašč in odhitim k njemu. No ja, fajn je bilo, dokler je trajalo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.