Nekateri jo poznajo kot ženo našega košarkarskega reprezentanta Žige Dimca, drugi kot vplivnico, tretji pa kot podjetnico, ki stoji za svojim podjetjem The Mera Collection. Adrijana Dimec je vse to in še mnogo več.

Kot žena profesionalnega športnika se mora skupaj z dvema otrokoma nenehno seliti. Dva meseca nazaj je svoje bližnje šokirala z novico, da se selijo na Japonsko. Žiga je namreč dobil pogodbo v tamkajšnjem klubu. “Ko smo prišli tja, sem doživela velik kulturni šok,” razkriva, a doda, da so se po zaslugi prijaznih Japoncev hitro počutili sprejete.

V intervjuju nam je izdala, s čim so jo Japonci najbolj presenetili, katere navade bi prevzela od njih in ali se je že naveličala tako hektičnega življenja.

Kako si reagirala, ki so izvedela, da bo Žiga igral za japonski klub?

Iskreno, prvih par sekund mi je padel mrak na oči in vse, kar sem si mislila je bilo “a kaj bolj oddaljenega res niso mogli najti?” (smeh) Ampak kmalu zatem sem prešla v svoj klasičen “hype mode”, ko se trudim narediti najboljše iz situacije. Ko mi je agent preko video klica razložil, kako je mesto super za družine, kako je čisto in varno, sem sama sebi začela govoriti: “Vse bo okej, imamo to, nora izkušnja bo, očitno nam je namenjeno, zagrabimo priložnost.”

Kaj je bil zate največji kulturni šok, ko ste prišli tja?

To, da ljudje tukaj, razen res redkih izjem, ne govorijo popolnoma nič angleščine.

Kako poteka vaše življenje? Kaj počneš, ko si sama?

Otroka sta med tednom v vrtcu, sama delam od doma, na srečo imam za fizičen del podjetja poskrbljeno z ljudmi v Sloveniji, sama pa urejam zadeve, ki se jih da prek računalnika. Ko je Žiga prost, poskusiva od našega bivanja tukaj odnesti čim več izkušenj in greva tisti dan poskusit kake njihove tipične jedi ali posebne trgovine, v planu imava še to njihovo posebno masažo itd.

Kako vodiš svoje podjetje iz tujine? Kaj je največji zalogaj?

Moja zaposlena doma pakira pakete, sama pa na daljavo koordiniram lansiranja, nabavo blaga, vračila, menjave, promocijske aktivnosti, v prejšnjem mesecu pa smo organizirali celo prvo pop-up trgovino.

Kako sta se otroka navadila na novo okolje, kako komunicirata v vrtcu?

V vrtec sta šla praktično brez znanja angleščine, se je pa zdaj postopoma učita, vsak dan nekaj novih besed. Mene zelo pomirja dejstvo, da imata drug drugega in na splošno sta naju res pozitivno presenetila glede tega, kako hitro sta se navadila na novo okolje.

Kakšni ljudje so Japonci, predvsem do tujcev?

Ekstremno prijazni. V skoraj dveh meseci, kar smo tukaj, nisem imela niti ene slabe izkušnje. Vsi so nasmejani in pripravljeni pomagati na vsakem koraku.

Si že poskusila kakšno njihovo čudno jed?

Toliko surovih rib, kot sem jih pojedla v zadnjem mesecu tukaj, nisem v celem življenju (pa se smatram za ljubiteljico sušija)!

Katere navade bi prevzela od Japoncev?

Prijaznost in pripravljenost pomagati. Res je lepo videti, kako so vsi prijazni in od nikogar ne dobiš občutka, da te obsoja, ne glede na to, kaj delaš (ali ko se zgodi, da imajo tvoji otroci izpad) (smeh).

Spoznavanje nove kulture in držav se sliši zanimivo, ampak ko to počneš tako pogosto, je verjetno zelo naporno. Se še nisi naveličala tega? V zadnjem intervjuju si rekla, da bi se rada ustalila v Sloveniji …

Ja, res je, mislim, da govorim v imenu obeh, ko rečem, da sva se več kot pripravljena ustaliti v Sloveniji in komaj čakava ta trenutek. Ampak nimaš kaj, njegove kariere še ni konec in dokler še ima možnost igrati, bo igral in zato enostavno gremo tja, kjer ima najboljše pogoje z vidika igranja in življenja. S trebuhom za kruhom, ali kako že pravijo. Je težko, zato pa res veliko delam na “moči misli” in si skušam vsak tak premik obrniti v neko pozitivno izkušnjo in iz nje izcimiti najboljše.