V njeni omari je 150 parov čevljev in 40 usnjenih jaken

“V vintage trgovinah sem bolj redno, kot v svoji službi,” pove v smehu. “Ker službo lahko zamudiš, kakšnih unikatnih kosov za ugodno ceno, pa ne.” Nič čudnega, da je njena omara prava zakladnica redkih modnih kosov.

V njej se najde vse – od suknjiča za 50 centov, pa do plašča za 500 evrov. “Če bi imela še eno stanovanje, bi ga uporabila za shranjevanje oblačil,” pravi in doda, da se zelo težko loči od oblačil, saj čisto vsako v sebi nosi neko zgodbo. “Ko bom šla v penzijo, bom imela vintage trgovino, butik, kjer bom prodajala vse te moje stvari,” pravi v smehu.

V intervjuju nam je razkrila, katere so njene najljubše vintage trgovine, kako Slovenci dojemamo vintage modo in koliko parov usnjenih jaken je v njeni omari. Številka vas bo šokirala!

Kdaj si spoznala svet vintage mode? Od kje ta ljubezen?

Moja mama je imela na podstrešju veliko stvari od svoje tete iz Amerike in jaz sem vedno brskala med temi barvitimi kosi, ki jih takrat nisi mogel dobiti v nobeni naši trgovini. Poleg tega je bila moja nona velika ljubiteljica mode in hkrati šivilja. Še danes imamo doma veliko Burd, po katerih je moji mami šivala oblačila. Ta ljubezen do mode in vintage stvari je ostala z mano tudi, ko sem odrasla in danes se zelo rada zgledujem po 70., 80. in 90. letih prejšnjega stoletja.

In potem si odkrila čar vintage trgovin ...

Pri 16. letih sem bila prvič v Angliji in sem odkrila vse te njihove vintage trgovine in trgovine iz druge roke in v trenutku postala obsedena z njimi. To je prostor, v katerem sem lahko podoživljala trenutke iz moje mladosti, hkrati pa tam vedno najdem kak kos, ki mi da navdih za outfit ali nove barvne kombinacije.

Katere so tvoje najljubše vintage trgovine?

Največkrat me najdete v Gvantu, veliko stvari najdem v Textil House na Zmajskem mostu, ljub mi je pa tudi Second chance, ki ponuja bolj luksuzne kose. Potem je tukaj še Moje Tvoje, Kilo shop na Mestnem trgu in Humana Second Hand, ki ima kar nekaj poslovalnic – najboljše kose boste našli na Stritarjevi ulici. Ravno zadnjič sem tam našla krasen Escadin plašč.

Ali kupuješ tudi v "običajnih" trgovinah?

Ja, ampak tam kupim oblačila, ki so za potrošnjo, na primer najlonke, spodnje perilo in kakšne osnovne kose. Morate vedeti, da v vintage trgovinah težko sestaviš celoten outfit. Čeprav je vintage kultura pri nas v vzponu, je še vedno premalo razvita, da bi se jo lahko posluževal dnevno in tam sestavil celoten outfit, to zahteva zelo veliko truda. Tako da še vedno tu in svoj outfit skombiniram s kosi iz običajnih trgovin.

Kako Slovenci sprejemamo vintage modo?

Mladi so zanjo vedno bolj dovzetni, kultura “triftanja” je v porastu, po drugi strani pa si lahko takšne kose še vedno lahko privoščijo tisti, ki imajo denar. Nekaterim se te cene še vedno zdijo previsoke, zato se raje obrnejo k trgovinam z nizkocenovnimi oblačili. Zdi se mi, da prihaja negativen odnos do vintage mode predvsem s strani starejših, češ “kaj boš nosil to ponošeno robo, a nimaš denarja, da si kupiš nekaj novega”. V njihovih časih je bilo v družini veliko otrok, ki so morali nositi oblačila od starejših bratov in sester, zato jim je verjetno zdaj pomembno, da imajo nekaj “novega”.

Najbolj smešna cena, ki si jo plačala za en dizajnerski kos?

Zadnjič sem kupila vintage Escadin suknjič za 7 evrov, dobila sem Versace hlače za 10 funtov … mislim, da sem kar malo obsedena s tem, da dobim kak kos tako zelo poceni. Mislim, da mi to da še eno dodatno veselje.

Kako je videti tvoja omara?

Uh, zelo kaotično. Imam okrog 150 parov čevljev, zbiram usnjene jakne, ki jih je okrog 40, obožujem pa tudi majhne torbice iz obdobja od 1920 do 1960. Imam jih kakšnih 15, večinoma so iz svile in posipane s kristalčki in perlicami. Potem pa so tukaj še ogromni kupi oblačil, ki jih nabavim za snemanje kampanj in projektov. Sicer se trudim, da je vse nekako zloženo po kategorijah, ampak mislim, da je tole kar kaos za navadnega človeka. Priznam, da sem hrček in da se zelo težko ločim od stvari.

Najdražji in najcenejši kos v tvoji omari?

Najcenejši je suknjič ene italijanske znamke, ki sem ga dobila še čisto novega, z etiketo, za samo 50 centov. Najdražji kos pa je rdeč plašč, vreden 2 tisočaka, za katerega sem plačala 500 evrov.

Kateri kos ti največ pomeni?

Po mojem tista najbolj “zgonjena” usnjena jakna, ki je bila največkrat na festivalu Metal Days in tako smrdi, da ji noben živ hudič več ne more pomagati. Gre za nekakšno mešanico vonjav iz festivala in mojega parfuma Dior Addict. Vsakič, ko grem na kak dogodek in se “v nulo zrihtam”, si čez mojo elegantno opravo dam to vintage, zgonjeno, smrdljivo usnjeno jakno in si mislim: To je to!

Zelo rada ustvarjaš tudi sama, kaj je bil tvoj zadnji DIY projekt?

Nazadnje sem s kristalčki oblepila črne salonarje in iz nogavic naredila majico in spodnje hlače. Ne boste verjeli, kako so udobne! Ko sem bila v samoizolaciji, sem v kopalnici s sprejem barvala neko lutko in se skoraj zadušila, ker ni bilo oken. Oblikujem tudi nakit in sama izdelam vse pripomočke za snemanja Slavsocks kampanj. Takšne stvari me sprostijo, vedno se kaj novega naučim in potem to znanje uporabim pri naslednjem projektu.

Razmišljaš, da bi svojo znamko nogavic razširila še na druga področja?

Da bi širila Slavsocks na kaj druga, se mi ne zdi smiselno. Če že, bi ustvarila novo znamko. Neke stvari že imam v mislih, to bi bili zelo posebni kosi z navdihom iz 80. let. Šlo bi za bolj markantne zadeve, za katere je potrebnega malo poguma in ljubezni do mode. Delala bi omejene izdaje, kar pomeni, da bil nek kos samo tvoj in da nihče drug ne bi imel istega. Za ta projekt že imam izbrano ime, ampak ga še ne bi razkrila.