In ko gledam te dni skozi okno, ko zunaj pritiska mraz, ko z dreves odpada listje, ko se vsako jutro zbujam v meglo in vse pogosteje v temo, se mi zdi, da razumem, kaj je želel povedati.

Moja najljubša letna časa sta pomlad in poletje. Spomladi se po dolgi zimi, hibernaciji, ko se velikokrat zdi, da je tako na zunaj kot navznoter vse zamrznjeno v času, narava znova prebudi in zabrsti. Dnevi se daljšajo, toplo sonce mi vse pogosteje boža čez zimo rahlo obledelo in premrzlo kožo. To neko pozitivno vrvenje okrog mene pa mi prijetno poboža tudi dušo in srce.

S prihodom poletja se ta pomladni optimizem v meni prelevi skorajda v pravo ekstazo. Vroči in dolgi dnevi, morje, počitnice, topli poletni večeri, ki jih lahko dolgo v noč preživljam na prostem in se družim z meni dragimi ljudmi ali pa zgolj strmim v nebo, razmišljam o vsem in ničemer, sem sama s sabo … Oh, kako obožujem poletje! Ko se tempo življenja končno umiri, ko ni vsakodnevnih obveznosti in z njimi povezanega kaosa, ko končno spet malo predahnem in zadiham.

Nato je poletja vedno čisto prehitro konec in tukaj je … jesen. Do tega letnega časa sem bila vedno nekoliko zadržana. Sploh zadnjih 20 let, odkar živim v Ljubljani. Kajti vsi vi, moji sokrajani, dobro veste, kakšna so povečini jesenska jutra v tej naši prestolnici. Meglena. Hladna. Depresivna. Ali pa vsaj melanholična.

In ta melanholija se kaj hitro naseli tudi v dušo

Ker zadnje čase precej več razmišljam kot nekoč in skušam v tej svoji na novo odkriti čuječnosti sprejemati vse, kar čutim in doživljam, ugotavljam, da medtem ko pomlad doživljam kot obdobje novih začetkov, mi jesen `težko pade’ na dušo. Velikokrat me preplavijo nekakšna otožnost, hrepenenje, obžalovanja. Velikokrat stisne tam notri, pri srcu, bolj kot sicer. Ker z jesenjo nekako povezujem konce. Pa ne samo jaz. Verjetno je tako že od vedno in na splošno. Saj poznate frazo ‘na jesen življenja’? Torej tik pred koncem …

Pa da vendarle ne zajadramo v preveč temačne in žalostne vode, ostanimo raje tukaj in zdaj. Pri življenju. In s tem, kar nam življenje prinese. In skoraj vsakemu od nas prinese premnoge obveznosti, zadolžitve, izzive, s katerimi se morda ravno v jesenskem času, ko se zna zaradi krajših dni in pomanjkanja vitamina D naše razpoloženje že tako malce sfižiti, toliko težje spopadamo. Po lahkotnem poletnem ritmu smo na hitro vrženi nazaj v hektično jesensko rutino. Zmanjkuje časa za mnoge stvari in vse prevečkrat tudi ljudi.

Pa je to res?

Nimam časa je v resnici res beden izgovor

Ali so ‘Nimam časa’, ‘V službi je norišnica’, ‘Otroci imajo treninge in sem taksist’ ter podobne razlage res opravičljivi oziroma razumljivi razlogi, da na strani puščamo tisto in tiste, ki nam veliko pomenijo? Ali so to samo slabi izgovori? Naj vam namreč povem nekaj bizarnega.

Pred dvema letoma in pol sem naredila nekaj, kar sem si v mladosti želela, pa nisem imela možnosti: začela sem se, torej takrat pri svojih 36 letih, učiti igrati klavir. Najela sem električni pianino, učiteljico, ki enkrat tedensko prihaja k meni na dom, in vse … Pred letom dni pa sem uresničila še večjo, še bolj gorečo željo – začela sem se učiti zračnih veščin na svilenih trakovih.

V tem času sem preizkusila še druge zračne pripomočke, ki pritičejo cirkusu – trapez, za hip tudi liro, zdaj pa se lotevam novega izziva, kitajskega droga. Prišla sem celo do točke, ko tako zelo uživam v tem, da v cirkusu treniram skorajda vsak večer.

In veste, kakšne opazke dobim največkrat na ta račun? Poleg tega, da sem očitno v krizi srednjih let, kar pa smo obdelali in razčistili že v moji zadnji kolumni?

‘Ti imaš pa očitno preveč časa!’

‘Kako ti zavidam, ker imaš možnost početi vse to zase.’

‘Kapo dol, tebi se pa res da!’

Odgovor na vse te ‘očitke’ je pravzaprav čisto preprost: za stvari, ki ti srce napolnijo z radostjo in ti rišejo nasmeh na obraz, ter za ljudi, ki so ti zares pomembni in za katere hočeš, da so del tvojega življenje, si najdeš čas. Ker veš, da je vsak odnos treba negovati. Pika.

In ne, nobena super ženska nisem, ki ima noro veliko energije, potrpljenja in volje, ki se 100-odstotno posveča otrokom in možu, kuha, pere, čisti, pospravlja, pa še čas za lastne hobije in prijateljice ima. Daleč od tega sem.

Ampak otrokom in možu nič ne manjka. Vsi so siti in na sebi imajo čista oblačila. Imamo skupni čas kot družina in vsak od nas ima čas zase, ker imamo vsi lastne želje in potrebe in aktivnosti, v katerih uživa vsak po svoje. Stanovanje ni vedno kot iz škatlice, včasih se v košari za umazano perilo nabere toliko robe, da vse leti okrog po tleh, na vsake toliko namesto doma kuhanega obroka naročimo dostavo. Po možnosti še tisto manj zdravo, ki tako ali tako najbolj tekne. A če pogledam širšo sliko, zaradi stvari in ljudi, za katere si jemljem ob vseh norih obveznostih čas, ni doma nihče prikrajšan. Vsaj ne zelo.

Kjer je volja, je tudi pot …

In zdaj … Ste si pripravljeni nastaviti ogledalo? Koliko resnice je pravzaprav v izgovoru, da je dan preprosto prekratek, da ste prezaposleni in da nimate časa?

Veste, da nekomu napišete sporočilo ‘V grozni gneči sem. Ampak mislim nate in pogrešam te.’, vam bo vzelo manj časa kot to, da na stranišču opravite malo potrebo. Kratek telefonski pogovor s starši, ki živijo na drugem koncu Slovenije, lahko zahvaljujoč sodobni tehnologiji in prostoročnemu telefoniranju opravite med vožnjo iz službe domov. Ali medtem ko razvažate otroke po njihovih popoldanskih treningih. Na klepet in pijačo s prijateljico greste lahko zvečer, ko spravite otroke v posteljo. Enako velja za fitnes, kjer niste vezani na točno določeno uro, kot je to na primer pri vodenih vadbah. Na vsake toliko lahko najdete varstvo za otroke (sosedi, prijatelji, stari starši, konec koncev pa tudi najeta varuška) in se z boljšo polovico odpravita na zmenek ter se brez motečih dejavnikov posvetita drug drugemu.

Tako da … Ne, izgovora, da ni časa, ne kupim. Ne več. Ker plujemo vsi na isti barki, ki noro drvi, valovi okrog pa so razburkani, divji. Vsakega od nas premetava sem in tja, vsi skušamo po tem morju neskončnih obveznosti krmariti spretno, kot se le da. In če jaz najdem čas zase in stvari, ki jih rada počnem; in predvsem, če najdem čas zate, ker si pomemben človek v mojem življenju, lahko povsem enako narediš tudi ti.

Ker, saj veste … Kjer je volja, je tudi pot. In kruto spoznanje, ki zna sploh zdaj, v tej melanholični jeseni, posebej zaboleti in s katerim se je sila težko sprijazniti, je naslednje:

Če ste nekomu pomembni, vredni, če vas hoče v svojem življenju, ker mu ga bogatite, lepšate, vas bo imel blizu. Si bo vzel čas za vas. Naredil vse, da vas bo imel ob sebi. Če pa, ravno obratno, tega nekoga vaša odsotnost ne zmoti, ne zaboli, potem pa, bodimo brutalno iskreni, tudi vaša prisotnost morda nikoli ni zares štela.

In če dobro pomislite … Takšnih ljudi niti ne potrebujte v svojem življenju. No, vidite, pa smo spet pri jeseni in zaključkih …

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.