In izkušnja je bila…zanimiva. Letos me je namreč pred televizijski zaslon prikovala Netfilxova dokumentarna serija Being Gordon Ramsay. Pritegnila me je, ker prikazuje življenje enega najbolj prepoznavnih chefov na svetu, ki je znan po svoji eksplozivni naravi.

Presenetilo me je, kako miren človek je, ko je obdan s svojo družino in ženo, ki ga podpira že dolgih 29 let. Serija se med drugim fokusira tudi na njegov poslovni aspekt delovanja in na največji podvig v karieri, gradnji petih restavracij v stolpnici 22 Bisopsgate. 

Ideja za obisk ene izmed restavracij se nama je porodila na avtobusu iz letališča, saj so najboljše zamislice vedno produkt nenadnega navdiha. Rekli sva, pa dajva!

Po nekaj klikih moje spretne potovalne prijateljice, ki je sama prepotovala cel svet, sva po treh minutah že obstali pred zadnjim okencem, kjer je pisalo “potrdi rezervacijo”. Odločili sva se za obisk franšizne restavracije Lucky Cat, ki je znana predvsem po azijski fuziji okusov in pa (tudi) bolj prijaznih cenah. 

Z ulice nad mesto

Rezervirali sva izkušnjo “quick lunch”, ki naju je stala 40 funtov po osebi. In ker sva dokaj izkušeni (in lačni) svetovni popotnici, sva vedeli, da morava na dan rezervacije, predhodno okusiti še dobrote tržince Borough, kjer sva si dve uri pred kosilom privoščili ostrige in prosecco.

Ker sva se zedinili, da bosta to najini največji pregrehi (beri, najdražji kulinarični podvigi), sva se predali svoji usodi. Za 8 ostrig in dva kozarčka penečega vina sva na tržnici plačali okoli 30 funtov. Ni slabo za res lepo izkušnjo in vrhunske, sveže ostrige. 

Potem sva hiteli do 22 Bishopsgate, ki se je tako lepo razprostiral med zgradbami, ki so na vsakem koraku odkrivale delček stare zgodovine in moderne finančne četrti. Sonce je posijalo, ko sva osuplo stali pred vrati mogočne londonske velikanke. 

V preddverju so nas pričakali varnostniki, ki so bili pocukrano prijazni in naju napotili na tekoče stopnice. Tam naju je sprejela hostesa, ki naju je napotila do pompoznega, “drvečega” dvigala.

Najnovejša hitra dvonadstropna dvigala se v 22 Bishopsgate premikajo s hitrostjo do 8 metrov na sekundo, kar znaša približno 28,8 km/h. S to hitrostjo vožnja od pritličja do razgledne ploščadi in restavracij na vrhu traja le približno 41 sekund. Tako hitro sva tudi prispeli v 59. nadstropje, od koder sva morali počakati še na dvigalo, ki naju je pripeljalo do cilja. 

Moj strah pred višinami se je po čudežu razblinil pred panoramskim razgledom na London. Pozdravile so naju tri hostese, ki se so razkrivale zgolj kot silhuete na ozadju odprtega neba. Ob spremstvu do mize, ki je bila postavljena tik ob oknu, sva bili deležni še vsaj treh prisrčnih pozdravov v znak spoštovanja in velike hvaležnosti, ker sva se odličili za obisk. 

Lepo je biti cenjen, ampak vseeno se nama je zdelo, da je to malce privlečeno za lase. Kakorkoli, bili sva povsem navdušeni nad lokacijo mize in po nekaj “wow”-ih in “klik”-ih najinih telefonov, sva se že lepo zasidrali v nizke stole ob mali (a dokaj neudobni) kavarniški mizi.

Prvi vtis

Kot strastna ljubiteljica notranje opreme sem dokaj hitro naredila zaključek, da ta lokal ne zadošča standardom moje (khm, skromno rečeno) umetniške žilice. Vse je delovalo dotrajano, narejeno na hitro in nič kaj pompozno.

S stropa so viseli na črno pobarvani priključki in ventilacijske cevi, sama oprema lokala pa je bila dolgočasno angleška, s pridihom neke evropejske predstave o Aziji.

Sledila je postrežba s strani vsaj treh natakarjev, kar naju je malo zmedlo. Eden nama je predstavil meni dneva, pa sva ga po napovedi hitro prekinili in naznanili, da sva prišli na “hitro kosilce”, nakar se je njegov izraz spremenil v malce bolj resnega.

V sekundi je zamenjal menije in nama razložil, da lahko izbirava med tremi opcijami. Predjed, glavna jed, sladica ali pa predjed in dve jedi. Odločili sva se za prvo in vzhičeno naročili še kozarec belega vina.

Priporočil nama je novozelanskega, ki ga predhodnje nisva videli na meniju in že naju je bilo strah, da bova za vino plačali več kot za kosilce. A o tem kasneje. 

Najprej sva dobili edamame, ki je seveda vedno dobrodošel, a se nama je zdelo, da bi se lahko Lucky Cat malo bolj izkazal z izborom predjedi, saj so te vedno dober pokazatelj tega, kako se bo zadeva nadaljevala. 

Imeli sva prav, glavni jedi sta bili dobri, a nič kaj posebni. Prijateljica se je odločila za piščančje meso, jaz pa za gambere, za sladico pa sva obkljukali čokoladne ploščice in tradicionalno japonsko riževo sladico mochi.

Glavna jed je bila okusna, a je žal po izgledu in okusu zgolj bežno spominjala na ulično kulinariko. Dodatek so bili kalifornijski sushi zvitki, malo paradižnika in bučke z omako. Verjeli ali ne, v Sohu sva (za vsega skupaj 50 funtov) jedli bolje, ko sva se dan pozneje odločili za bao buns in ramen. 

Za sladico pa klasičen mochi in trije majhni čokoladni trufli na posteljici iz posute instant kave. Okusni, a spet nič kaj dih jemajočega. Z zagotovostjo lahko rečem, da je bil edino resnično presenečenje razgled. Tak, pri katerem sva imeli občutek, da z nogami ‘bingljava’ visoko nad znamenitim Tower Bridge-om.

Cena pa, skupaj z vinom, 128 funtov. Imeli sva prav, vino je bilo hudičevo drago, še dobro, da sva se odločili, da ga bova pili s polžjim korakom. Neprecenljivo pa se mi je zdelo predvsem to, da sem se za vedno znebila strahu pred višino, za kar sem neizmerno hvaležna Gordonu Ramsay-ju. I am one Lucy cat!