Preden se vtisi poležejo, je jasno, da je bila letošnja predstavitev sezone pomlad/poletje 2027 pravo slavljenje vztrajnosti, dediščine in tistega nepogrešljivega newyorškega naboja.
Kot je v modnem svetu že v navadi, pa noben teden mode ne more mimo vsaj kakšnega dramatičnega preobrata, ki poskrbi za razgrete razprave v prvih vrstah in na družbenih omrežjih.
Letos so se namreč kot po tekočem traku vrstila praznovanja obletnic, na čelu s hišo Coach, ki letos praznuje veličastnih 85 let obstoja. Modni praznik so poleg nekaterih manjših imen, dopolnili še Carolina Herrera, ki je nazdravila 45 letom ustvarjanja in Tibi, ki beleži tridesetletnico.



Ob teh visokih jubilejih pa so se na sceno z odmevnimi vrnitvami po dolgih letih premora vrnila tudi nekatera dobro znana “stara” imena. Piko na i so dodali še težko pričakovani kadrovski premiki in debiji. Tokratni trajni steber presenečenja je predstavljil newyorški favorit Henry Zankov, ki je zablestel s svojo prvo kolekcijo kot kreativni direktor za Diane von Furstenberg, hkrati pa je pod drobnogled postavil še najnovejšo vizijo za lastno znamko.



Anna Sui



Modna oblikovalka je v prostorih The National Arts Club postregla z modno poslastico, ki navdih črpa iz estetike 70. let prejšnjega stoletja. Kolekcija združuje svilnate, živahne potiske, čipkaste detajle, prosojne kimone in midi krila. Kritiki jo opisujejo kot popolno posodobitev podobe kultne “70s fashion it-girl”, ki deluje sveže, igrivo in hkrati zelo domače ter nostalgično.
Diotima



Znamka, ki jo vodi Rachel Scott, tudi v tej sezoni nadaljuje svojo izjemno vizijo, prepleteno s karibskimi koreninami, obrtniškimi tehnikami, ročnim delom in drzno eleganco. Kritiki so pohvalili protiiperialistično, močno politično držo oblačil, ki so vključevala žakardne gobeline, pletenine iz merino volne in tekstilne mozaike iz organze.
Altuzarra



Joseph Altuzarra je navdih za kolekcijo našel v fotoknjigi Casa Susanna, ki dokumentira zgodbe iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja o svobodi oblačenja in zabrisovanju meja med spoli. Kolekcija slavi moške delovne jakne, širše suknjiče in klasične srajce, ki so postavljene ob bok prosojnih oblek, kril in bogatih vezenin. Rezultat je igra mehkobe, strukture in čutnosti. Kolekcija je med modnimi kritiki požela veliko odobravanja. Označili so jo za čudovito mešanico praktičnosti in nostalgije.
Ralph Lauren



Predstavil je klasično prefinjeno kinematografsko estetiko, vendar se je tokrat znašel tudi v središču medijske in spletne polemike. Kritiki in neodvisni oblikovalci so brand obtožili kulturne neobčutljivosti, ker je v izjemno opazni rožnati večerni obleki uporabil tradicionalno indijsko vezenje tipa zardozi, v opisu pa je ročno delo poimenoval le s splošnim izrazom “ročno naneseni okraski, brez omembe indijskih obrtnikov in izvora.

Vzporednice med Anno Sui, Diotimo, Altuzarro in Ralphom Laurenom
Čeprav se na prvi pogled zdijo zelo različni, jih za sezono pomlad/poletje 2027 povezuje nekaj rdečih niti. Med njimi izstopajo nostalgična potovanja v preteklost, poudarek na obrtništvu in rokodelstvu ter igra mehkobe in strukture. Slednja je bila še kako občutna, saj je prav vsem skupno to, da so iskali ravnovesje med urejenim krojem in sproščenim gibanjem.




Ali je Ralph Lauren še vedno “najbolj ameriška znamka”?
V očeh globalne javnosti in modne industrije še vedno velja za absolutni sinonim “ameriškega sna” in klasičnega stika med aristokratskim in športnim slogom. Vendar pa se definicija “ameriške znamke” spreminja.

Medtem ko je nekoč Ralph Lauren predstavljal nedotakljiv ideal belega, premožnega ameriškega življenja ob Vzhodni obali, danes kritiki opozarjajo na paradoks. Znamka je globoko vpeta v globalno verigo ponudbe, saj medtem ko znamka tržniško še vedno prodaja vseameriške sanje, je modna resničnost postala globalna, kar odpira vprašanja o avtentičnosti in poštenem priznavanju zaslug tujim obrtnikom.



