Kako noro je, da smo na zunaj vsi videti popolnoma v redu. Na prvi pogled nobenemu od nas nič ne manjka. Hodimo okrog, se tu in tam nasmejimo, zapletemo v kakšne pogovore, opravljamo svoje službe, doma bolj ali manj nemoteno delujemo in igramo svoje vloge … Vse je videti nekako okej. Po starem. Kot običajno.

Ampak potem, ko si vzameš hip, se usedeš na kavo z nekom ter ga vprašaš: ‘Kako si? Zares. Kako si čisto zares? Iskreno.’ Te odgovor lahko preseneti. In po pogovorih z več ljudmi okrog sebe lahko kaj hitro ugotoviš, da še zdaleč nisi sam v tej svoji sezonski, januarski potrtosti.

Tretji ponedeljek v januarju je najbolj depresiven dan leta

Sodelavec mi, ravno ko pišem to kolumno in glasno razmišljam o vseh neprijetnih, težkih občutkih v zadnjih tednih, modro pove, da je bil ponedeljek, 15. 1., tako ali tako najbolj depresiven dan v letu. Ker že od nekdaj velja, tako so namreč izračunali strokovnjaki, da je tretji ponedeljek v januarju najbolj depresiven dan leta.

Nadalje mi prijazno navrže, da smo v Ljubljani že nekaj časa pogosto v megli, manjka nam sonca in posledično vitamina D, decembrsko veselje je mimo in januar je že sam po sebi malo bolj prazen, dolgočasen mesec. Ampak v resnici je več kot to, ugotavljam.

Večna bitka med srcem in razumom

Če pogledam sebe in ljudi, ki so mi blizu, se nam je večini zgodilo kar precej prelomnih stvari – pa ne le v zadnjih tednih, ampak v zadnjem letu. Morda gre za naključje. Morda so bili planeti tako poravnani in je bilo 2023 leto sprememb. Bodisi je šlo za dejanske življenjske spremembe (kot so ločitve, selitve, reševanje stanovanjske problematike, menjava službe, začenjanje lastnega posla) bodisi za kakšne očem manj vidne, osebne premike.

In zdi se mi, da so prav slednji pogosto spregledani ali, bolje rečeno, jim zmanjšujemo pomembnost. Češ, kaj pa je to v primerjavi s stvarmi, ki res štejejo, kot so zdravje tebe in tvojih bližnjih, dejstvo, da nisi brezposeln in posledično nimaš finančnih težav, imaš streho nad glavo in hrano na mizi. Pa vendar, včasih so prav te manjše stvari tiste, ki nam rišejo nasmeh na obraz, ki nam popestrijo dneve, ki nam bogatijo življenje. In če jih enkrat nenadoma več ni … Boli.

Res pa je, da smo si ljudje različni in da tisti bolj racionalni znajo hitro zamahniti z roko ter utišati srce. Reči: ‘Je kot je, nimam kaj.’ In iti naprej, ne da bi se enkrat samkrat ozrli nazaj. Preusmeriti fokus, se zamotiti, pozabiti. Tistim bolj čutečim, s srcem, ki čuti preveč in ki je nenehno v bitki z razumom, pa ni vedno tako preprosto.

In potem še ti kratki dnevi s pomanjkanjem sonca, pa megla in mraz zagotovo ne pripomorejo k boljšemu razpoloženju.

Blagor tistim, ki čutijo manj intenzivno

Res nočem biti žaljiva, ampak rekla bi, da smo nekateri bolj globoki, spet drugi pa pač malo bolj površinski. Namreč, starejša kot sem, bolj mi je jasno, da smo si zares različni v tem, kako močno čutimo stvari in ljudi, njihove energije ter vse tisto neizrečeno. Razlikujemo se v tem, kako globoko doživljamo sebe in svet okrog nas. Naša čustvena inteligenca je različna.

Zadnjič sem nekje na spletu zasledila citat, ki se mi je nemudoma usedel globoko v misli. In sicer, da je to, da tako zelo intenzivno in globoko čutiš vse, hkrati prekletstvo in blagoslov. Ker s tem intenzivnim čutenjem, ki je po možnosti pomešano še s čisto preveč razmišljanja, doživiš eksplozijo lepih občutkov ob določenih stvareh, spoznanjih in ljudeh, hkrati pa, ko pride manj lepo obdobje, ko se moraš soočiti z neprijetnimi izzivi, takrat boli. Zares boli. V dušo. To intenzivno doživljanje gre torej v obe smeri, v lepo in grdo. So plusi in minusi. Kot pri vsem v življenju.

Slediti bi moral optimističen epilog, ampak …

Zdaj bi verjetno morala za zaključek te kolumne nanizati kakšne modre, koristne misli, ki bi nam vsem dale dodatno misliti in bi nam malo polepšale te sive, januarske dneve. Nekaj v optimističnem duhu, kot na primer to, da nobena rana ne ostane za vedno odprta in da se sčasoma vse rane tako ali drugače zacelijo. Da za vsakim dežjem posije sonce. In da brez dežja ni mavrice. Te in podobne floskule sicer resda držijo, ampak veste kaj?

Tukaj in zdaj ni čisto nič narobe, če ste nerazpoloženi in če preživljate težko obdobje. Pravzaprav se mi iz osebnih izkušenj zdi ključno, da to sprejmete, se s temi mislimi in občutki soočite, čeprav je težko in nenormalno boleče, in jih skušate nekako predelati. Ne dopovedujte si, da ste v redu in da morate biti srečni, nasmejani, navdušeni nad stvarmi in ljudmi. Lahko ta hip niste okej.

In verjemite, dobro vem, da je to lažje reči kot storiti. A saj veste, kaj pravijo strokovnjaki: potiskanje v podzavest, izogibanje soočanju z bolečimi trenutki v življenju je sicer pogost obrambni mehanizem, ki hipno pomaga preživeti travmo, a če je ne predelamo, lahko kasneje vse to potlačeno izbruhne ven v še hujši obliki.

Osebna rast ni linearna

Seveda sama nisem noben strokovnjak in samo skušam, tako kot upam, da tudi vi, ki ste to kolumno prebrali do sem, do te točke, nekako čim bolj polno živeti to eno in edino življenje, ki mi je dano. Biti srečna in hvaležna, doživeti čim več, imeti rada z vsem srcem. A hkrati tudi prepoznati in sprejeti obdobja, ko mi je težko, kar se da spretno krmariti v trenutkih neviht ter poskrbeti, da se ladja čim bolj nedotaknjena obdrži na površju. Enkrat mi gre to bolje od rok, spet drugič malo slabše. A pomembno je, da ladja še vedno pluje. Včasih z vetrom v jadrih, včasih z močnimi sunki z vseh strani, včasih tudi obstane v brezvetrju.

In še nekaj se mi zdi ključno … Naslednje zavedanje: dozorevanje v človeka, kakršen si želiš biti, in osebnostna rast nista linearna procesa. Sta vse prej kot to in predvsem terjata svoj čas. Zato se tisti, ki hočete delati na sebi in se potopiti do svojih najglobljih globin, opremite s potrpljenjem ter ne bodite prestrogi s sabo. Tisti, ki raje ostajate v bolj nizkih, plitkih vodah, pa si tudi recite, da je tako tudi čisto v redu … Če vas seveda to ne moti in če je to res življenje, kakršnega želite živeti.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.