Če vam je petkov večer v pižami bolj vabljiv kot nov koktajl bar, medtem ko vaš partner že preverja, kje bo vrtel njegov najljubši DJ, berite naprej.
No, seveda ne izključujemo tudi dejstva, da ste prav vi tista, ki ima na telefonu zapisan seznam vseh “it” lokacij, medtem ko bi on najraje ostal kar doma. Skratka, dejstvo je, da bi vajini zvezi generacija Z na TikToku nadela oznako “party gap”.
Ta izraz opisuje pare, v katerih si partnerja različno pogosto želita ven oziroma imata drugačen odnos do zabav, nočnega življenja in druženja.
Za enega je žur prostor za ples, spontanost in srečanja s prijatelji. Za drugega je po napornem tednu največji luksuz miren večer doma.
Razlika sama po sebi še ne pomeni, da se partnerja ne ujemata. Težje postane, če eden vsak izhod razume kot znak, da partner raje preživlja čas drugje, drugi pa ima občutek, da mora početi nekaj, česar si ne želi.
O čem se v resnici prepirata?
Včasih se za nesoglasjem o petkovih načrtih skriva čisto drugo vprašanje: ali imava dovolj časa zase kot par in dovolj prostora vsak zase? Zato se namesto prerekanja o tem, ali je en izhod “preveč”, raje pogovorita o tem, kaj vama je pomembno.
Je težava v poznih urah, določeni družbi, pogostih odpovedanih skupnih načrtih ali občutku, da morata vedno priti v paketu?
Pri tem pomaga, da govorita o svojih občutkih, ne o partnerjevih domnevnih napakah. “Pogrešam najine skupne večere” zveni drugače kot “ti si vedno nekje drugje”.
Enako lahko tisti, ki si želi več miru, pove, da mu druženje vzame energijo, ne da bi s tem partnerju očital, da se rad zabava.
Ni treba, da je vsak izhod skupen
Lahko se dogovorita, kateri dogodki so vama pomembni kot paru, pri drugih pa gresta vsak po svoje. Eden se odpravi s prijatelji na koncert, drugi si privošči večer doma, naslednji dan pa si rezervirata čas za skupen zajtrk ali izlet.
Tako izhod ne postane preizkus ljubezni, miren večer pa ne razlog za slabo vest.
Kompromis tudi ne pomeni, da se mora eden vedno prilagoditi. Če gresta kdaj skupaj ven, lahko izbereta načrt, ki ustreza obema: večerjo in en koktajl, koncert z zgodnejšim koncem ali dogodek, s katerega lahko eden odide prej, če mu je dovolj.
Včasih je to boljša rešitev kot obljuba “samo še pet minut”, ki se zavleče do jutra.
Kdaj razlika postane problem?
Pozornost si zasluži predvsem to, kako se ob svojih odločitvah počutita. Če se eden redno odpoveduje stvarem, ki ga veselijo, da bi se izognil prepiru, ali če drugi uporablja izhode za kaznovanje, vzbujanje ljubosumja oziroma izmikanje vsakemu skupnemu načrtu, potem verjetno ne gre več samo za različna okusa za petkov večer. Pomembno je, ali znata oba slišati drugega in poiskati dogovor, ki ne temelji na pritisku.
“Party gap” torej ni samodejna rdeča zastavica. Morda je samo opomnik, da se morata pogovoriti o tem, kako vsak od vaju najraje preživlja prosti čas.
In če bo eden naslednji petek izbral plesišče, drugi pa pižamo in kavč? Tudi to je lahko čisto dober načrt, če sta se seveda tako dogovorila.
