In zakaj trpim vse to, se vpraša človek na tej točki? Zakaj se ne osvobodim, začnem živeti s polnimi pljuči, brez strahu pred tem kaj me čaka, brez strahu, kje bom dobila sigurnost?

Zato, ker mi je moja država že pred 25. leti, ko sem odprla s.p. povedala, da sem popolna ničla. Potem mi je to potrdil tudi prvi pogodbenik, pa potem drugi in zdaj končno še tretji.

V življenju sem delala večinoma za drobiž, vedno sem se morala vsaj malo osloniti na ljudi okoli sebe, ki so mi nudili pomoč.

Samostojni podjetnik, ki se ukvarja s televizijsko dejavnostjo je dokaj limitiran, pa ne zgolj pri iskanju “službe”, temveč tudi pri iskanju dodatnega dela.

Tu so klavzule, ki ne dovoljujejo dela drugod, a vseeno je pričakovano, da enkrat letno, ko bo nastopil “kolektivni dopust” enostavno crknem. Ampak potem me bodo pa spet rabili, s septembrom.

Najbrž je pričakovano, da bom mesec dni stregla kavo, medtem ko bom čakala na novo pogodbo z delodajalcem, ki me zapusti, pa potem znova želi z menoj med rjuhe. Mesec dni kasneje.

Stavek, ki ga izreče Carry v eni izmed epizod Seksa v mestu mi že dolgo odzvanja. Stoji na avtobusni postaji, pa ji neka ženska reče; “Zakaj moraš z avtobusom, če pa SI na avtobusu?”. Točno to.

Slabo mi je, koliko sem pretrpela, zavoljo plačila “uslug”, kot jim pravijo. Vse bi dala, da bi dobila moč za protest, da bi dobila tršo kožo, da bi delala na afirmacijah in da si ne bi nenehno govorila, da je revščina samo stanje duha. Sicer pa, nekaj je na tem.

Ko mi kdaj uspe gledati na svoj bančni račun z neko odtujenostjo, z nekim večnim optimizmom, da se bo denar našel, se ta ponavadi resnično manifestira. A manifestacije so trdo delo. Trdo pa je tudi delo prenašalca sporočil, kot si vedno hudomušno nadanem ime za to, kar počnem.

Nisem zvezdnica, voditeljica, javna oseba. Sem oseba v službi javnosti in ta lahko z menoj naredi, kar si želi.

Lahko se jutri odloči, da sem vrhunska, spet naslednji dan, pa da sem neznosna. Torej se moja nasilna razmerja širijo tudi navzven, sem v milosti in nemilosti odločevalcev trendov.

Na tem mestu si lahko samo čestitam, da sem kljub vzponom in padcem danes lahko ženska, na katero sem izjemno ponosna. Zato ostajam v nasilnem razmerju, ker se vedno uspem dvigniti na drug nivo, na nivo, kjer sem nedotakljiva.

Morda pa imam srečo, ker se dejansko vsak dan zahvalim univerzumu, da sem živa in da si lahko zavoljo optimističnega stanja duha (in zgolj zaradi tega), privoščim veliko.