Kmalu je zunaj glavica, čez nekaj močnih potiskov in precej bolečine pa še telesce. Malo jokajočo kepico mi položijo na gole prsi. Planem v jok. Nič se ne more primerjati s tem trenutkom. Ujeta sem v najboljši občutek na svetu.

Še zdaj, dve leti kasneje, ko to pišem, mi po licih tečejo solze. Če bi lahko, bi še stokrat podoživela ta trenutek in začutila to brezpogojno ljubezen, ki se je rodila v hipu, ko sem ga zagledala. Ampak bodimo realni, kdo bi preživel sto krčev, sto rasti zobkov in sto vodenih koz?!

Vedno sem si želela biti mama. Rada sem imela otroke in se vedno z veseljem z njimi igrala. Mogoče zato, ker sem tudi sama na nek način otročja in igriva. Kot najstnica sem si predstavljala, da bom imela otroka pri 25. letih. Uh ja, za 15-letno punco je bila to že visoka starost. Glede na to, da sem pri 25. šele spoznala pravega moškega, se je ta meja hitro povečala za pet let.

Ko sem kot najstnica v svoji sobi, polepljenimi z Eminemovi posterji, razmišljala o otroku, me je vedno prevzel občutek mirnosti in notranjega miru. Enostavno sem že takrat vedela, da ga bom z materinstvom (končno) občutila.

In res se je to zgodilo. V trenutku, ko so mi ga dali na prsi, sem se počutila pomirjeno in izpopolnjeno. Še zdaj ne morem verjeti, da je ta fantek, ki je bil takrat čisto majhna kepica, moj.

V trenutku je vse postavil na svoje mesto … hkrati pa je vse postavil na glavo. Vedela sem, da ga bom imela neskončno rada, nikakor pa si nisem mislila, da me bo lahko hkrati tako zelo spravil ob živce. Včasih še samo sebe ne prepoznam, ko tako burno odreagiram na kakšen njegov izbruh. Otroci nenehno preizkušajo naše meje in normalno je, da kdaj ponorimo. Maks mi včasih tako prestopi živce, da bi ga najraje kam zabrisala.

Ja, prav ste slišali. Izrekla sem besede, na katere vsaka mama kdaj pomisli, ampak tega noče priznati. Veste, kaj? S tem ni čisto nič narobe.

Seveda, dokler tega dejansko ne naredimo. Še dobro, da smo ustvarjene tako, da do njih čutimo brezpogojno ljubezen in jih potem namesto tega raje stisnemo k sebi in poljubčkamo. In v trenutku je vse bolje.

Ne pravijo brez razloga, da so otroci naše največje ogledalo. Od njih se lahko naučimo več kot v celi osnovni in srednji šoli skupaj. So naši mali učitelji, ki nas potiskajo do roba ravno zato, da se bolje spoznamo, odkrijemo svoje napake in zrastemo v boljše osebe in bolj strpne starše.

Še ena stvar, ki je nikakor nisem pričakovala, je to, da je partnerski odnos s prihodom otroka postavljen na veliko preizkušnjo. Prvo leto po porodu hormoni poskrbijo, da je mama navezana samo na otroka in partner v hipu pade na drugo mesto.

Vso ljubezen, ki jo je prej čutila do njega, ženska zdaj čuti do otroka. Večino pozornosti nameni otroku, libido ji močno upade in včasih ji gre partner prav na živce.

Verjamem, da mu ni lahko, ko se vsa ljubezen steka k otroku, ampak mislim, da je to treba vzeti v zakup, kot nekakšen stranski učinek starševstva.

Midva s partnerjem sva se dogovorila, da bova imela en večer v tednu samo zase. Takrat sva si naročila kakšno dobro večerjo, si privoščila kozarec vina, se pogovarjala, kartala ali pa pogledala kak dober film.

Priznam, da so bile prvih nekaj tednov moje misli okupirane z Maksom. Je pokrit? Mu je toplo? Je dovolj pojedel? Nekajkrat sem šla celo preveriti, če še diha. Vem, totalno trapasto, ampak baje, da pri prvorojencu to počne vsaka mama.

Priznam, da sva na te najine večere sčasoma pozabila in z njimi je šla po vodi tudi najina komunikacija. Premalo sva se pogovarjala, vsak je bil okupiran s svojimi mislimi in sčasoma se je tega nabralo toliko, da je samo eksplodiralo. In veste, kaj? Še dobro, da je, ker je po tej eksploziji bilo obema veliko lažje.

Zdaj vem, da se morava samo pogovarjati in dati na plan vse, še tako neumne občutke in misli, ker je to edini način, da se najina zveza razvija v pravo smer. In pa vikend izleti. Kak vikend izlet samo za naju je lahko čudežno zdravilo za zvezo!

In seveda ne morem mimo “slavne” materinske krivde. Priznam, da pri meni ta deluje v nasprotno smer. Mogoče zato, ker sem bila celo porodniško res ves čas z otrokom, od jutra do večera sem se mu posvečala in mu namenjala vso svojo energijo (no, saj zdaj ni kaj veliko drugače). Nisem imela razloga, da bi čutila krivdo, ko sem po enem letu (ja, tako dolgo je trajalo) šla zvečer na pijačo in ga je dal spat moj partner ali pa ko sva se za tri dni odpravila na izlet in je prespal pri babici in dedku.

Ne, pri meni krivda deluje v nasprotno smer. Recimo, ko otrok zboli in moram v službo sporočiti, da bom ostala na bolniški. Mi bodo verjeli? Bodo mislili, da pretiravam? Ali si sploh znajo predstavljati, da me otrok res potrebuje?

Vse to mi roji po glavi, ko cel dan skrbim za bolnega fantka. Po drugi strani pa vem, da je to edina možnost, ki sploh pride v poštev in da bo moj otrok vedno na prvem mestu. Ampak res vedno. Ker je vse ostalo toliko manj pomembno od njega.

Ja, materinstvo povzroči v glavi eno veliko zmedo, hkrati pa vse postavi v red. To je konstantno nihanje med brezpogojno ljubeznijo in živčnim zlomom in naša naloga je, da najdemo ravno pravšnje ravnovesje in iz materinstva potegnemo najboljše. Verjetno ga je treba vzeti kot izziv in vse težave, ki pridejo z njim, dojemati kot življenjske preizkušnje. Nenazadnje je to najlepša naloga, ki nam je dodeljena.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.