Tokrat je na priljubljeni platformi pristala serija z naslovom True Haunting, o kateri se govori predvsem zaradi enega razloga: je namreč tako strašljiva, da gledalci priznavajo, da po njej ne morejo spati.
Na družbenih omrežjih se namreč kar vrstijo komentarji uporabnikov, ki pravijo, da jih je serija “držala pokonci celo noč” in da so se po ogledu “zatekli k ogledu komedije, da bi pozabili prizore”. In čeprav Netflix ponuja širok spekter grozljivk, ta naslov očitno presega običajno mero napetosti.
Resnične zgodbe, ki postanejo nočna mora
Petdelna dokumentarna serija, katere izvršni producent je legenda grozljivk James Wan (med njegovimi prejšnjimi projekti sta ‘The Conjuring’ in ‘Insidious’), se poglobi v dva resnična paranormalna primera, ki naj bi se uprla vsaki logični razlagi.
Prve tri epizode z naslovom ‘Eerie Hall’ spremljajo skupino študentov, ki se preselijo v staro stavbo z zloveščo zgodbo. Zadnji dve, ‘This House Murdered Me’, pa spremljata družino, ki verjame, da jih njihov dom dobesedno poskuša ubiti.
Sami zgodbi zvenita kot nekaj močno srhljivega, skrivnostnega in ravno prav prepričljivega, da vam naženeta strah v kosti. Toda tisto, kar serijo True Haunting loči od poplave spletnih oddaj o lovu na duhove, je kinematografska kakovost.
To niso tresoči posnetki s kamere in zrnat nočni vid. Vsak kader se zdi skrbno sestavljen, z mehko osvetlitvijo, zloveščim zvočnim oblikovanjem in počasnim, premišljenim tempom, ki vas drži na robu.
Vsak kader je nameren in namenjen temu, da izzove reakcijo. Kamera se predolgo zadržuje v vratih, sence se premikajo, ko se ne bi smele, in glasba točno ve, kdaj vam mora poskočiti srce.
Gledalci opozarjajo: ni za občutljive
Čeprav je serija na videz klasična grozljivka, gledalci opozarjajo, da je ne gre podcenjevati. “Mislila sem, da gre za klasično grozljivko, po dveh epizodah nisem več mogla spati,” je zapisala ena od uporabnic na družbenem omrežju X (bivšem Twitterju).
Drugi pa dodajajo, da so morali po ogledu “prižgati vse luči v stanovanju”. Serija s svojo atmosfero pusti občutek tesnobe, ki se ne poleže takoj. Mnogi priporočajo, da jo gledate podnevi, saj ogled v večernih urah lahko postane neprijetna izkušnja.
Zakaj nas to tako prestraši?
Strah, ki ga vzbudi serija, ni le v vsebini, temveč v psihološkem učinku. Prikazuje dogodke, ki bi se lahko zgodili vsakomur, saj se zgodba odvija v običajnem domu, s povsem običajnimi ljudmi. Prav ta bližina realnosti je tisto, kar gledalce zmoti in hkrati pritegne.
Ustvarjalci mojstrsko izkoriščajo tišino, senco in napetost, ki raste počasi, a vztrajno. Strah je tukaj bolj občutek kot le trenutni prizor in prav zato ostane z gledalcem tudi po koncu epizode.
