O spolnih navadah Slovencev in njihovem odnosu do spolnosti je v javnosti znanega zelo malo. Od osamosvojitve je raziskavo o tej temi leta 1995 in 1996 opravil zgolj Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki jo je sicer pod vodstvom dr. Irene Klavs nedavno ponovil. Rezultati pa bodo znani šele prihodnje leto.

Najboljši vpogled v sicer omejeno dogajanje za štirimi stenami Slovencev imajo tako terapevti, ki se ukvarjajo z reševanjem takšnih in drugačnih problematik v zvezi s spolnostjo. Ena izmed njih je bila pred časom Žurnalova sogovornica Sara Jerebic, sicer specialistka zakonske in družinske terapije, ki je tudi ustanoviteljica in strokovna direktorica Družinskega inštituta Bližina.

Po njenih opažanjih je vse več Slovencev zasvojenih s seksom, kar pripisuje razvoju elektronskih medijev in družbenih omrežij. Težavo vidi tudi v tem, da so otroci in mladostniki vse pogosteje izpostavljeni internetni porgnografiji, kar privede do nerealnih predstav o spolnosti, kjer se zanemarja medsebojno čustveno povezanost in odnos.

Kot pravi strokovnjakinja, je za zdrav odnos in spolnost ključen “spoštljiv partnerski odnos, kjer si dva lahko zaupata in predata drug drugemu. Če se bosta v partnerskem odnosu počutila čustveno povezana, potem bosta lahko odprta in bo tudi spolnost delovala. Tako ne bo treba iskati takšnih in drugačnih tehnik, da bi bila njuna spolnost lahko zadovoljujoča”.

Slovenci veljamo za zaprt narod, ki redko govori o sebi, če to ni nujno. Tako je verjetno tudi, ko pride do tematike v zvezi s spolnostjo. Kje po vašem mnenju tičijo razlogi za našo sramežljivost?

V še ne tako daljni preteklosti je spolnost veljala za tabu. Spolnih organov niso poimenovali, kot da so nekaj grešnega, umazanega, kar se seveda povezuje s sramom. In ker so starši prvi modeli spolnih vlog, se ti modeli potem prenašajo iz generacije v generacijo. Včasih očetje niso sodelovali niti pri navadni vzgoji, kaj šele pri spolni, danes se to spreminja. Drži pa, da če je mama ob prvi menstruaciji svoj hčerki rekla, da bo morala od sedaj naprej trpeti, bo hčera o spolnosti dobila negativno sporočilo.

Spolnost je zelo kompleksna, ne gre samo za spolni odnos, temveč vse kar človek je; vključno s svojim mišljenjem, čutenjem, doživljanjem, predvsem pa izkušnjami, ki so ga zaznamovale in so se vpisale v telo. Kar se odigrava v spalnicah, odslikava tudi vse tisto, kar se je zgodilo v preteklosti. Sram na področju spolnosti povzroča bolečino, zato se je sramu treba znebiti. V tem primeru tudi bolečine ne bo več. To med drugim delamo v partnerski terapiji.

Problem nastane tudi, ko seks in spolnost ljudje enačijo. Je naša družba o teh dveh pojmih sploh dovolj podučena?

Otroci so lahko že hitro telesno zreli in sposobni fizičnega spolnega akta, vendar pa je vprašanje, kje so čustveno. Če zamenjujejo ljubezen za spolnost, potem se ne moremo čuditi, če najstniki že v osnovni šoli prakticirajo spolne odnose. Želijo si le ljubezni in sprejetosti, vendar na napačen način. Spolni odnos pri odraslih pa ni nujno povezan samo z ljubeznijo. Nekdo ima lahko spolni odnos z nekom, ki ga sovraži, s komer se ne pogovarja, lahko gre za priložnostni spolni odnos, kar je popolnoma drugače ko ljubeča spolnost. Če vzamemo spolnost izven konteksta odnosa, ki je spoštljiv, potem govorimo na eni strani o izkoriščanju in na drugi strani o strahu pred tem, da bi se nekdo nekomu zares predal. Namreč tisti, ki pride najbolj blizu, lahko tudi najbolj rani. Zato je nekomu lažje plačati spolni odnos in dobiti tisto, kar pričakuje kot pa se čustveno vplesti in tvegati zavrnitev. Seveda pa so vzroki za prostitucijo različni. Kot so pokazale raziskave, med drugim zlorabe v otroštvu.

Je spolnost tekom našega izobraževalnega sistema otrokom dovolj dobro predstavljena?

Otroci dobijo veliko konkretnih informacij o samem spolnem odnosu, zaščiti, premalo je pa poudarka o pomenu odnosa in ljubezni pri dveh, ki se spoštujeta, in o spolnosti kot sestavnem delu odnosu. Nobena oblika kontracepcije ne more zaščititi pred ponižanjem in razvrednotenjem, edino jamstvo je spoštovanje. To v prvi vrsti pomeni upoštevanje mnenja drugega. Če si dekle ne želi spolnosti in jo fant v spolnost sili, pomeni, da je ne spoštuje. Gre za čisto zlorabo in manipulacijo. Če se bo podala v spolnost iz strahu pred izgubo njegove ljubezni, se bo do konca ponižala in razvrednotila. Z dekleti na delavnicah govorimo o tem, da jih bodo fantje spoštovali toliko, kolikor bodo spoštovale same sebe. Seveda pa so starši prvi izobraževalci, ki preko svojega vedenja otrokom predajajo modele spolnosti. Sporočajo jim, kaj pomeni biti ženska, kaj moški, kako se vesti do nasprotnega spola, kakšen je odnos med mamo in očetom kot med moškim in žensko. Pa tudi kako se sprejemata, komunicirata drug z drugim, si izkazujeta naklonjenost in ne nazadnje rešujeta spore. Otroci bodo te modele nezavedno posnemali. Rada bi poudarila, da je spolnost veliko več kot samo spolni akt.

Menite, da imamo Slovenci zdrav odnos do spolnosti? Je res, da se o njej še vedno največ pogovarjamo na šaljivi način? Kaj to pove o nas?

Zanimivo je, da imamo navadno za organe po eno ime, na primer oko, uho, za spolne organe pa polno izrazov, ki so povrhu še žaljivi in ponižujoči. Zdi se, kot da se ne znamo zabavati brez uporabe spolnosti v smislu neokusnih šal, ki sramotijo. In prav sram je tisti, ki se lahko močno nalepi na temo spolnosti. Kako se počutimo v družbi, ko nekdo stresa šale na račun spolnosti, ki ponižajo in razvrednotijo? Oseba, ki jih pripoveduje, sramu ne čuti, čutijo pa ga drugi, ki umikajo poglede in bi se najraje pogreznili. Kot narod smo bili v polpretekli zgodovini deležni veliko ponižanja in sramu, ki se je vpisalo v vsako poro telesa naših prednikov. Življenje pod tujo oblastjo, vojne travme, genocid, spolne zlorabe … Poenostavljeno rečeno to pomeni, da v postelji nismo sami s partnerjem, ampak je tam kar gneča. So starši, dedki babice s transgeneracijskim prenosom nepredelanih travm, ki so se vpisale v naša telesa. Kakšen odnos imamo do spolnosti in kako v spolnosti delujemo, je povezano z vsem kar smo, z izkušnjami, ki so zaznamovale nas in naše predhodnike. Na tem mestu bi lahko govorili o transgeneracijskem prenosu travme, vendar bi bila to že nova, obširna tema. Dogodki, ki niso predelani, se v obliki čutenja prenesejo iz ene generacije na drugo in se močno kažejo tudi v odnosu do spolnosti.

Zakaj menite, da je spolnost v naši družbi še vedno tako tabuizirana?

Rekla bi, da smo šli v drugo skrajnost in je spolnost uporabljena oziroma zlorabljena za prodajo in zaslužek.

Kdaj lahko vemo, da imamo težave s spolnostjo?

Ko se nekdo v svojem telesu ne počuti dobro in ima slabo mnenje o sebi, ko se sramuje svojega telesa in ko ob misli na spolnost doživi stisko, odpor, sram ali gnus. Ali pa je po drugi strani preokupiran s spolnostjo in o njej ves čas razmišlja oziroma ko kljub negativnim posledicam ne mora prenehati s škodljivim spolnim vedenjem.

S katerimi vprašanji in težavami se posamezniki vse obračajo na vas? Katere so najpogostejše?

Navadno pari na prvem srečanju povedo, da imajo težave v komunikaciji in šele ko preverijo, da jih terapevt res razume, spregovorijo o težavah na področju spolnosti. Nekdo si želi več spolnih odnosov kot drugi, pri nekaterih ni več poželenja, drugi se sprašujejo, če so partnerju sploh še privlačni. Takrat, ko pride do različnih pogledov, stisk, ne gre za to, da ima nekdo v paru prav, drugi pa narobe. To pomeni, da tisti, ki želi več spolnih odnosov, med vrsticami sporoča, da želi biti objet, ljubljen, hoten in željen, in če je spolnost edini način, da to dobi, potem je normalno, da si je želi več. Obenem pa je treba vedeti, da če je nekdo v stresu in je poln tesnobe, jeze in besa, bo to po navadi pri enemu zavrlo spolnost, pri drugem pa lahko ravno obratno. V terapiji predvsem gradimo parnterski odnos na podlagi medsebojnega povezovanja in odpravljamo vzroke, ki so pripeljali do težav.

Je v Sloveniji tudi veliko primerov zasvojenosti s seksom? Zakaj pride do tega?

Vse več. Razmah gre z roko v roki z razvojem elektronskih medijev in družbenih omrežij. To je široka tema, ki je še premalo poznana. Ko se nekdo pobliže sreča z njo, je to šok, posebej za partnerje zasvojenih. Težko je razumeti, kako se lahko nekaj lepega spremeni v pekel, iz katerega brez ustrezne strokovne pomoči ne morejo izstopiti. Gre za vedenje, s katerim posamezniki uravnavajo svoje čustveno življenje, in postane zasvojitveno. Kljub vsem škodljvim posledicam, kot so prenosljive spolne bolezni, poškodbe, razpad družine in izguba službe, še vedno ne morejo prenehati. S spolnostjo regulirajo stisko in tesnobo, spolnost postane kot obliž na rano, ki je nastala zaradi preteklih nerazrešenih, bolečih dogodkov. Pogosto gre za občutke sramu, neprimernosti, zavrženosti, ki izhajajo iz travme v otroštu. V temelju pa so neregulirana jeza, sram in strah tista čutenja, ki poganjajo zasvojitveni cikel. Ne gre več za izbiro, temveč za prisilo, saj je učinek na možgane podoben kokainu. Ker se težko soočijo s čustveno bolečino, uporabljajo spolnost kot sredstvo za obvladovanje te bolečine. Pomembno je vedeti, da spolno vedenje, ki spreminja razpoloženje, tako kot pri vsaki drugi zasvojenosti privede do tolerance. Posamezniki se prično spravljati vedno v večjo nevarnost in v kolikor ne poiščejo strokovne pomoči, si lahko uničijo življenje. Raziskave so pokazale, da je bil velik odstotek njih v otroštvu spolno zlorabljen; psihično, fizično ali spolno. Nujno je odpraviti vzroke in ne zgolj zdraviti simptomov.

Je zdrava zveza res pogojeno z dobro spolnostjo?

Zgodi se lahko, da nekdo v paru zboli, zaradi česar moreta imeti spolnih odnosov. To še ne pomeni, da njuna zveza ni zdrava. Pač pa je zdrava zveza pogojena z medsebojno čustveno povezanostjo. To se pokaže v partnerski terapiji, ko na neki točki v paru spolnost zablokira, ker se morda nista slišala, razumela in sta izgubila stik. Ko v terapiji uredimo partnerski odnos in se lahko čustveno zopet povežeta, se to prenese tudi na področje spolnosti. Novejše raziskave niso več usmerjene na mehanično spolnost, temveč raziskujejo spolnost v kontekstu odnosov. Izkazalo se je da tam, kjer se dva v odnosu počutita drug ob drugem varno in se lahko čustveno povežeta, svojo spolnost ocenjujeta kot zadovoljujočo. Podobno kot pri bungy jumpingu. Je varno, ker je človek privezan. Vzburjenje in veselje prihajata iz tega, ker je varno. Če je nekdo preokupiran s strahom, potem se ne more sprostiti, tudi telo je zateglo. Vedenjske intervence pri težavah na področju spolnosti ne delujejo, vedno je treba delati s čustvi. Ko bo čustveno dovolj varno, potem bo tudi spolnost dobra.

Težava nastopi tudi, ko nekateri probleme v odnosu rešujejo v postelji, se motim?

Predvsem gre za zmotno prepričanje, da se bodo na tak način težave rešile same od sebe. Kar žal ne drži, saj se težave samo še poglobijo. Če par problemov ne rešuje sproti, problemi še vedno ostajajo. In ko se narazrešene težave nalagajo druga na drugo, teža bremena postaja vse hujša. Spolni odnos je v tem primeru trenutna regulacija razpoloženja in ne more delovati učinkovito na dolgi rok. Ko bo enkrat nekdo pri pobudi za spolnost zavrnjen, bo to bolelo tako močno, kot bi stopil na žebelj. In takrat šele postane res hudo. Ko zašteka spolnost, terapevti sami pri sebi dvignemo palce, v smislu sedaj pa se bo res lahko začelo globinsko reševanje težav, ki sta jih prej neustrezno regulirala. Kot pravi Alice Miller, telo vedno enkrat terja resnico.

Katere stvari lahko spolnost reši in katere negativne posledice lahko morda tudi pusti?

Če so v partnerskem odnosu težave, se s spolnimi odnosi ne bodo rešile, telo se bo slej ali prej maščevalo.

Veliko razvitih držav se spopada s problemom vstopanja vedno mlajših adolescentov v aktivno spolno življenje. Kako lahko to vpliva na nadalnje življenje mladostnikov?

Raziskave so pokazale, da je zgodnje vstopanje v spolne odnose povezano s kakovostjo partnerskih odnosov. Kasneje ko sta se podala v spolnost, več je bilo zadovoljstva in čustvene podpore kot pri tistih, ki so se že takoj vrgli v spolnost. Raziskave tudi kažejo, da se tisti, ki so bili spolno zlorabljeni kot otroci, hitreje podajo v spolne odnose. In če spolna zloraba ni predelana, se bodo posledice lahko kazale v vseh porah življenja. Predvsem v intimnih medosebnih odnosih v odrasli dobi. Otroci si lahko naberejo veliko ran, ki jih ne bi bilo treba. Mladi ne hlepijo po orgazmu temveč po tem, da bi bili videni, ljubljeni, hoteni, upoštevani in včasih je spolnost napačna pot zadovoljitve tega. Brez upoštevanja resničnih potreb po ljubezni in spoštovanju, prezgodnji spolni odnosi sigurno niso naložba v varno, sproščeno in zadovoljujočo spolnost oziroma spoštljive partnerske odnose. Odrasle v terapiji vprašam, kakšen je njihov prvi spomin na spolnost in neredko je zaznamovan z bolečino. Pa to ni nujno vedno spolni odnos.

Veliko mlajših je s strani ostalih vrstnikov deležnih tudi določenega pritiska za čim zgodnejše spolno udejstvovanje.

Res je, mladostniki povedo, da so se kdaj zlagali sovrstnikom, da so že imeli spolni odnos, da ne bi izpadli drugačni, čudni. Vrstniki so v tem obdobju pomembni in si želijo njihove sprejetosti in potrditve. Tukaj bi rada opozorila še na eno stvar. Ne smemo podcenjevati učinka zgodnje in vedno bolj pogoste izpostavljenosti otrok in mladostnikov internetni porgnografiji. Ta alarmantno narašča in zelo škodljivo vpliva na otroke ter mladostnike. Kaže predstave o spolnosti, ki niso realne. Vse skupaj je skoncentrirano na genitalije in tehnike, zanemari pa medsebojno čustveno povezanost in odnos, ki je resnično pomemben. Ko mladostniki gledajo pornografijo se seveda njihovo telo odzove na dražljaje. Z drugimi potem odigravajo tisto, kar so videli in mislijo, da si drugi to želijo. So pa tukaj pomemben akter starši, kako bodo opremili svoje otroke za življenje in kakšno popotnico jim bodo dali s svojim zgledom.

Članek je bil prvotno objavljen na Žurnal24.