NINA

Že od malih nog sem ustvarjalna duša. Tista tipična. Rišem, slikam, pišem, šivam in ustvarjam na vse možne načine. Tako se izražam in na ta način delim naprej spoznanja in ideje. Včasih pa jih zadržim samo zase.

Velikokrat so mi ljudje rekli: “Blagor tebi, ker znaš ustvarjat” in danes pišem tole zato, da vam povem, da smo ustvarjalni prav vsi.

Morda ne znamo vsi vsega, ampak tudi to se lahko naučimo, če imamo voljo in delamo na sebi. Ne rabiš biti pesnik, da živiš ustvarjalno življenje. Lahko pa si vsak dan, korak po korak in z zavestnimi odločitvami kreiramo življenje, ki je pravo in zdravo za nas.

Kakšen je vaš talent?

Verjamem, da se vsi rodimo s talenti. Pravijo, da se neustvarjalnega obnašanja in razmišljanja priučimo. In če pogledam nazaj v svoje šolske dni bi se s tem popolnoma strinjala. V šolskem sistemu, kot ga poznamo sem se iskreno dolgočasila. Ni me prav veliko zanimalo. Ker ni bilo predmetov, ki bi bili zame. Vsi predmeti so ostali striktno ločeni med seboj in nepovezani, čeprav bi to lahko bilo drugače. Poleg tega pa me je vedno mučilo dejstvo, da smo že “vse” odkrili in da že vse vemo. Tako pač je, nauči se in pika. Zato sem raje risala.

Uporabljanje samo leve strani možganov in linearno razmišljanje ni vse, ker domišljija ni linearna ampak je multidimenzionalna. In sama hrepenim za temami kot so astronomija, kreativnost na 101 način, ročne spretnosti, astrologija, drugačna zgodovina, frekvence, čakre, narava in povezovanje vsega v celoto. Šele takrat, ko povežemo vse med seboj, lahko vidimo celo sliko. V resnici se nič med seboj ne izključuje, ampak se povezuje.

In ker večina ljudi ni negovala in razvijala svojih talentov so ti potihnili in se skrili nekam v ozadje. Zato se mi zdi pomembno, da vsak pri sebi začne z lastnim kreativnim raziskovanjem. Najlažje do tega pridemo, če začnemo delati stvari, v katerih smo uživali kot otroci.

Ko je bil moj svet najbolj v kaosu, sem ustvarjala. V tišini, ure in ure. Kar tako … zase. Zame je ustvarjalnost tudi zelo zdravilna in meditativna. In tudi skozi ustvarjalnost sem našla notranji mir.

Na koncu vse dobi svoj smisel

Ne gre za to, da ustvariš epsko delo, ampak da ustvarjaš. In spet smo pri procesu. Res je pomembna pot, po kateri hodimo. Sama sem že zgodaj začela ustvarjati na očeh javnosti. Nekaj me je gnalo, da delim naprej. In to s čim več ljudmi. Velikokrat sem v svojih intervjujih povedala, da sem vse svoje kolekcije sanjala. Ko danes gledam za nazaj vse kolekcije in jih povežem med seboj, vidim da pripovedujejo zgodbo. Na koncu vedno vse dobi smisel. Tudi če takrat nimamo odgovorov. Umetniške duše so tako velikokrat tudi “sanjači”. In to dobesedno.

Resnični … avtentični “umetniki” so sposobni pogledati vase in se preučiti … na fizičnem, mentalnem in duševnem nivoju. Vedo kdo so, brez titul in naslovov. Opazujejo tudi družbo in se zavedajo, kam nas pelje.

Ker lažje prepoznajo vzorce in povežejo točke med seboj, so bolj mirni, trdni in imajo jasno sliko. Tako so kot nekakšne antene, ki lahko nemoteno prejemajo sporočila (ideje), ki jih nato delijo naprej. Pa naj bo to skozi sanje, meditacije, iz svoje podzavesti ali pa kot nek “aha moment”, ki prileti kot strela iz jasnega. Ne veš, od kod ampak veš, da moraš deliti naprej.

Verjamem, da smo vsi tu, da ustvarjamo. Pa naj bo to topel dom, vrtnarjenje, ustvarjanje zdravih odnosov, risanje ali pa na nek drug način kreiramo lepši, novi svet za vse nas.

In čas je, da našo kreativnost postavimo v ospredje. Vsak pri sebi. Saj veste … da nas ideje najdejo, se moramo znati umiriti in poglobiti … in IDEJE, če prihajajo iz avtentičnosti …. rešujejo svet. In bolj kot kadarkoli, svet potrebuje naše kreativne rešitve.

MAJA

Morda me občutek vara, a zdi se mi, da se mnogo ljudi nekako boji kreativnosti. Bi celo lahko rekla, da že beseda sama v nekaterih ustvarja nemir. S kreativnostjo na hitro zaključijo, še preden na področje, s katerim upravlja desna polovica naših možganov, uspejo pogledati z druge perspektive.

Če bi kreativnost razumeli v smislu vsestranskega in življenjskega elementa, vpetega v vse pore in trenutke, potem bi spoznali, da smo prav vsi tega sposobni in da na neki nezavedni ravni že delujemo tudi po principu ustvarjalnosti.

Kaj pa je prilagajanje spremembam, iskanje rešitev, komunikacija v odnosih drugega kot kreativnost? Ste morda kdaj čečkali po papirju s kulijem v roki med telefonskim pogovorom? No, priznajte, to vas je prav lepo sprostilo in lažje ste se osredotočili.

Ni vedno pomemben izdelek, ampak je proces tisti, ki nas bogati. Ustvarjalni proces nas pripelje v trenutek, tukaj in zdaj, ki nam dovoli, da naše misli ne bežijo drugam, ki dovolijo našim skrbem, da so na oddihu in se glava spočije. Zame je to oblika (likovne) meditacije ali likovne terapije, ki me je v najtežjih trenutkih simbolično odpeljala “na lepše”. Zato peljite kdaj otroke na ustvarjanje in se jim pridružite. In zna se zgoditi, da bodo želeli otroci prej domov kot vi.

Prednosti, ki jih ima ustvarjanje je ogromno. Med drugim zmanjšuje stres in prinaša občutek zadovoljstva, spodbuja inovativne zamisli, spodbuja nas, da vidimo stvari iz različnih perspektiv in najdemo boljše rešitve.

Ustvarjalnost pomaga v težkih trenutkih

Življenje nam prinese marsikaj. Tudi težke in za človeka nepredstavljivo izčrpajoče situacije. Takrat lahko rečem, da mi je prav ustvarjalnost pomagala. Zdaj vem, zakaj. Najboljši način izražanja naše domišljije je namreč ustvarjalnost, najslabši pa anksioznost. In tega občutka si želim čim manj.

Imam dva zlata otroka. Vsak je na svet prišel s svojim karakterjem, jaz pa se (kreativno) trudim biti njun vodnik in mentor po tem svetu, a sem mnogokrat tudi učenec. Precej sta si različna, a ju poleg ostalega povezuje občutek varnosti, ker imata drug drugega. To se mi zdi neprecenljivo. In ko ju tako (včasih ponosno, včasih razkurjeno) opazujem, vidim, kako različno kreativna sta. Eden bi risal, lepil, barval brez pravil, drugi pa v svoji ustvarjalnosti uživa in se izraža ravno skozi strukturo in pravila. Vseeno je.

Ustvarjalnost ima mnogo obrazov, samo dovoliti moramo, da otroci ostanejo različni in čim bolj zvesti sebi, da najdejo svoj glas in svoj način kreiranja. Na papirju ali v življenju. In seveda, vsi bi jim želeli prihraniti napake in zmote, ampak:

“Da bi lahko bili kreativni se moramo najprej osvoboditi strahu, da bi se zmotili,” ker tudi napake so del poti in procesa osebne rasti ter ustvarjanja življenja, ki si ga želimo.

Kreirajmo življenje po svojih željah

Družinsko življenje in otroci prinesejo polno paleto vsega. Čustev, situacij, turbolenc, pomanjkanje časa in nadpovprečne sposobnosti organizacije in diplomatskih pregovarjanj.  Saj veste, kako je. Vsega po malo ali po veliko. In mnogokrat je potrebno biti zelo kreativen, da v sodobni vlogi starševstva sem in tja ukradeš trenutek samo zase. Kdaj bolj, kdaj manj uspešno, a vedno gre za kreativno krmiljenje med vsemi obveznostmi in hitrim tempom.

Nekje vmes pa se zgodi AHA moment. Ne, nope, not … tole ni ok. Da bezljamo skozi lajf. Takrat sem začela razmišljati in prebirati o tem, da si lahko sami kreiramo življenje kot si ga želimo. Aja? Ja.

Nič ne bo drugače, če ne bomo nič naredili drugače. Če je vse po starem, bo ostalo vse po starem. In naj povem, da je za to potrebna velika mera poguma. Čeprav te strah gleda naravnost v oči. Ko začnemo sprejemati drugačne odločitve in se podamo v nove, neznane vode, stopamo iz lastne cone udobja in to je tisti, strašljivi del tega potovanja. Ker ko stopimo iz cone udobja, naredimo prostor za “vse je mogoče”. Kar “amazing”, a ne?

In ko si takole v nekem osebnem procesu, nekje vmes dojameš, da vsega ne moreš spremeniti oziroma nad vsem ne moreš imeti kontrole. Torej, lahko rečem, da je umetnost zame tudi to, da sprejmeš stvari, ki jih ne moreš spremeniti. Umetnost zato, ker ni recepta, nikjer ni navodil in se včasih zdi nemogoče. Zato postaneš kreativen, da najdeš način, se soočiš. In potem greš malo lažji naprej. Sprva z majhnimi koraki. Malo po malo … In tako preklopiš iz prve v drugo in ko je čas, tudi iz druge v tretjo.

Ko to piševa, smo po gregorijanskem koledarju že dva tedna v letu 2024, po julijanskem smo pravkar vstopili v 2024, po luninem koledarju bo novo leto šele 10. februarja, po astrološkem pa v novo leto vstopimo s pomladjo, ko se vse okoli nas začne prebujati. Etiopijski koledar je 7 do 8 let za našim in novo leto praznujejo 11. septembra. Ampak sedaj to ni bistveno, pomembno je to, da je čas relativna stvar in da je prav vsak trenutek dober za začeti ZNOVA.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.