26-letno Klaro Leben smo spoznali leta 2015, ko je začela s projektom In bed with Klara. Takrat je v intimi svoje spalnice fotografirala posameznike z zanimivimi življenjskimi zgodbami in njihove pripovedi delila na Instagramu. Njen “nedolžen” projekt se je kmalu razvil v poslanstvo, da pomaga ljudem vzljubiti njihovo življenje.

Začela je snemati podkaste, v katerih gosti zanimive sogovornike in strokovnjake z različnih področjih in skupaj z njimi podira tabuje. Pohvali se lahko z nazivom nutrition, health in wellness coach, izvaja program Svoboda prehranjevanja, ki je namenjen dekletom z nezdravim odnosom do hrane, nedolgo nazaj pa je ustvarila tudi virtualno platformo Inbed.si, na kateri so naročnikom na voljo vadbe in vsebine, povezane z odnosom do hrane in svojega telesa.

“Gre za nek celostni pristop. Ljudem želim sporočiti, da gibanje ne pomeni samo štetje kalorij in naporne vadbe, ampak ti lahko da veliko več. Če si le dovolj odprt in radoveden za to,” razlaga Klara, ki je na poti iskanja lastnega zadovoljstva, trpela za motnjo hranjenja.

“Lahko sem pojedla cel paket toasta in potem še celo banjico sladoleda. Tresla sem se, tako mi je bilo že slabo, ampak enostavno nisem mogla nehati jesti.”

O tem, kako je premagala svoje težave in kaj je najboljši recept za duševno zdravje, nam je zaupala v intervjuju.

Začela si s projektom In bed with Klara. Si že takrat vedela, kaj je tvoje poslanstvo, ali si ga odkrivala postopoma?

Ne. Tega projekta sem se lotila zgolj iz radovednosti in iskrice, ki se je porodila v meni. Nisem vedela, kaj se bo iz tega razvilo, vedela sem samo, da si želim to narediti. Najprej sem v svoji spalnici fotografirala prijatelje in znance, potem pa sem ob fotografijam delila delčke njihove življenjske zgodbe.

“Že od vsega začetka je bila moja želja pokazati ljudem, da ni vse zlato, kar se sveti. Da smo vsi krvavi pod kožo, ne glede na to, kako se prikazujemo na družbenih omrežjih.”

Kdaj si se zares odločila, da želiš pomagati drugim na poti k boljšemu duševnemu zdravju? So bile za to krive tvoje prehranjevalne motnje?

Med izvajanjem tega projekta sem še vedno imela motnjo prehranjevanja. Začela se je leta 2015 in je trajala več let. Jaz sem bila zadnja oseba, za katero bi lahko rekli, da bi imela prehransko motnjo. Nikoli nisem gledala na kalorije in to, kar pojem, sploh nisem bila nagnjena k temu, potem sem pa kar globoko zapadla v bolezen.

V kakšnem smislu?

Najprej sem začela s prenajedanjem, ki je vodilo v obsedeno štetje kalorij … ampak seveda nihče ne šteje kalorije kar tako, iz dolgčasa, ampak za tem tiči nekaj globljega. A jaz se takrat nisem ozirala na svoje občutke, na to, kaj je do moje obsedenosti s hrano privedlo. Imela sem težave s kompulzivnih prenajedanjem. To ni bilo iz užitka, to je bila neka potreba po umiku, da s prenajedanjem potešim nekaj drugega. Izkušnja se je pri meni vlekla več let, ker kljub iskanju pomoči zase nisem dobila tega, kar sem takrat potrebovala.

Komaj po pol leta si ugotovila, da je nekaj narobe, kajne?

Ja, ker za kompulzivno prenajedanje sploh še nikoli nisem slišala. V šoli te naučijo o anoreksiji in bulimiji, to pa je to. Bruhala nisem, ker tega ne bi zmogla, sem pa po prenajedanju jemala odvajala. Takrat se nisem zavedala, da jih s tem zlorabljam. Obsedena sem bila tudi s športom, kar naenkrat sem začela teči po eno uro na dan, da sta se mi vneli obe pokostnici, jaz pa sem še kar nadaljevala … zdaj, ko gledam nazaj, vem, da sem bila brez nekega pomena v življenju, brez smeri.

Kako si prepoznala prehranjevalno motnjo? Kaj je bil tisti rdeči alarm?

Najprej sem kot problem videla samo posledico, ne pa dejanski problem. Ko sem ugotovila, da se prenajedam, sem to želela rešiti s pretirano vadbo in se tako vrtela v začaranem krogu, saj sem se s tem samo še bolj odmikala od same sebe.

Do spoznanja, da moj problem tiči drugje, sem prišla, ko mi je en psiholog rekel, da nimam težav s hrano, ampak da so moje težave povsod drugje. Takrat sem bila stara 19 let in sem doživela kar neko razsvetljenje. Potem sem začela o tem razmišljati in ugotovila, da moje prenajedanje res nima nobene veze s hrano, ampak je posledica nečesa, kar se dogaja v mojem življenju. In to se ne bo rešilo z eno dieto ali pretiranimi treningi.

Kako si se potem lotila tega problema?

Začela sem se spoznavati, postala sem bolj sočutna so sebe in do svojega telesa. Mislim, da ko greš enkrat skozi takšno motnjo, je ta vedno s tabo. Pa ne v negativnem smislu, ampak pozitivnem.

“Ko zdaj začutim nevzdržno željo po sladkarijah ali kakšni drugi hrani, se najprej vprašam, od kod izvira ta potreba. Kaj se dogaja, da sem tako odmaknjena od same sebe, da bi se zatekla k hrani?”

Kakšni so tvoji rituali, ki pripomorejo k dobremu počutju skozi dan?

Idealno mi je, če vsako jutro namenim 20 minut vadbi, v kateri uživam. En dan je to sprehod v naravi, drug dan telovadba, kakšen dan pa je to samo 5 minut raztezanja. Marsikdo misli, da pet minut ni dovolj, ampak, če delaš redno, je dovolj. Poleg tega naredim pred in po vadbi še kratko meditacijo, pomembno pa se mi zdi tudi to, da v življenju počnem to, kar me veseli.

Kaj bi moral narediti vsak za boljše duševno zdravje?

Središče za srečo v našem življenju so ljudje in odnosi. Zato je pomembno, da se obdamo z ljudmi, ki razmišljajo enako kot mi, ki nas navdihujejo, potiskajo naprej in spodbujajo. In da se namesto na druge, osredotočamo nase in na svoje želje.

“Vpišimo se na tisti tečaj gline, o katerem že dolgo razmišljamo, pojdimo na potovanje z našega seznama želja! Dajmo si malo popestriti svoje življenje, ker nam ga ne bo nihče drug!”

Kaj želiš z njimi doseči s tvojimi projekti? Kakšno je tvoje poslanstvo?

Jaz mislim, da lahko imaš v življenju več poslanstev, da se to spreminja iz obdobja v obdobje. Trenutno želim na svojem zgledu pokazati, da si je možno brez nekega krutega odrekanja in trpljenja ustvariti življenje, ki ga uživaš. Ženskam želim pokazati, kakšna moč se skriva v njih, kakšno moč ima gibanje in kako malo je treba narediti vsak dan, da na dolgi rok narediš veliko spremembo. Vse je v tvojih rokah!