Klemen Selakovič je v petih letih v njem gostil že več kot 100 gostov, skozi pogovore o zavesti, vesolju, kulturi in tehnologiji pa išče nauke za dobro življenje.

Na podlagi pogovorov je zdaj izdal še svojo knjigo, ki je nekakšen kontrast med mislimi sogovornikov in njegovimi razmišljanji. Da je lahko nastala, se je za tri mesece popolnoma sam odmaknil v hišico v hribih in dan za dnem samo pisal. Sliši se ekstremno, a je v resnici mala malica proti meditacijski izkušnji v Makedoniji, kjer 10 dni ni smel spregovoriti.

O tem, ali ga je strah kritike, kateri sogovornik je nanj naredil največji vtis in zakaj je zavrnil ponudbo za dvanajst tisoč evrov, se je razgovoril v intervjuju.

Ponavadi si ti v vlogi izpraševalca, danes je obratno – kako se počutiš na drugi strani?

A veš, da je na nek način čisto isto. Pač sproščen si in z nekom imaš ena na ena pogovor. Mogoče bom zdaj jaz malo več govoril kot v podkastu, ampak ne zdi se mi tako drugače.

Razmišljam, da je mogoče to tvoja prava stran … stran, na kateri bi moral biti. V tvojih epizodah namreč človek velikokrat dobi občutek, da si ti tisti, ki bi moral razlagati o bistvu življenja in da premoreš več globine od svojih gostov. Kako ti gledaš na to?

Jaz imam zelo previden pogled do nasvetov. Se mi zdi, da jih ne moreš zares dajati, ker nisi nikoli v čevljih drugega in nikoli ne boš prevzel odgovornosti za ta nasvet. Zelo lahko je dajati nasvete, ne pa nositi posledic teh nasvetov.

Danes vidimo, da že vsak na Instagramu daje nasvete, kako živeti dobro življenje. In to je najlažje, ampak potem se zgodi, da drugi implementirajo te nasvete in imajo slabo življenje.

Tako da jaz sem tukaj zelo previden in govorim samo iz sebe, kaj je delovalo zame, nikoli pa nočem, da se to vzame kot nasvet. To sem poudaril tudi v knjigi, kjer sem napisal, da je knjiga v bistvu moj dnevnik in zapisi meni. Jaz sem jih pisal sebi.

Kar se tiče globine pa jaz ne bi rangiral, da je nekdo bolj globok, nekdo pa manj, ker sem spoznal veliko preprostih ljudi, ki jim je celo neumno filozofirati in mislim, da imajo oni bolj prav, kot pa mi, ki konstantno filozofiramo. Ker življenje je zelo enostavno. Oni tam obdelujejo svoj vrtiček in so v nekem zenu in v življenju se niso usedli, da bi meditirali. Ker v resnici vso življenje meditirajo. In oni so višje in globlje od mene. To res verjamem.

Trenutno si samski, drži?

Ja, res je.

Misliš, da zato ker si tako duhovno napreden, težje najdeš partnerko, ki bi ti bila “kos”?

Ne, ker se privlačimo takšni, ki nas takšne tematike zanimajo. In če greš na zmenek z nekom in vidiš, da so tematike v glavah različne, ne pride do neke globlje povezave. Tako da ženske, s katerimi sem bil ali pa ki me zanimajo, imajo tudi zelo globok notranji svet. Ampak s tem pridihom ženstvenosti, nežnosti, to me zelo privlači. Se pravi globina, ampak na ženski način.

Tako da ne, nimam toliko izzivov, da bi se počutil nerazumljenega ali pa samega, je pa res, da sem za to knjigo moral veliko žrtvovati, tudi svoj prejšnji odnos. Knjiga je zahtevala samoto in odmik za daljši čas in vsi niso sposobni biti z nekom, ki ga nikoli ni ali pa ki dela stvari s tako strastjo, kot jaz.

Star si 33 let, ali tudi ti že čutiš, da ti biološka ura tiktaka? Je to pri moških podobno kot pri ženskah?

Veš kaj, pred dvema letoma sem imel zelo močno potrebo po tem, da bi naredil potomca, potem sem pa to energijo usmeril v knjigo, v projekt Astra AI in v svoj podkast. Tako da na nak način so to moji otroci. Kaj več zaenkrat ni v planu, sem pa videl, da se življenje lahko zelo hitro obrne in ti na pot prinese nove stvari. Tako da … nikoli ne veš.

Imel si sogovornike z vseh strok in področij in zdi se, da se pri vsakem znajdeš, za vse imaš izdelano svoje mnenje. Je kakšno področje, kjer ti zmanjka besed?

Ja, ampak teh področij potem ni na podkastu. Jaz kreiram vsebine na podlagi mojih zanimanj in že to, da nekdo tam sedi, pomeni, da me izjemno zanima. Tako da po moje se te pogovori nikoli ne bi rabili končati, to bi lahko bile šesturne epizode, če jih ne bi prekinil.

Katere tematike pa te ne zanimajo? Moda, lepota?

Ne, to me pa res ne. Sicer je pa zelo malo stvari, ki me ne zanimajo.

Ali si zmožen small talka?

Ja, o vremenu in tako … ampak ne predolgo časa. Se mi zdi, da lahko za small talk porabiš preveč energije. Po navadi je small talk primeren na začetku, ko nekoga spoznaš, da se malo posyncata, potem pa se lahko gre v globine. In če je small talk predolg, to mogoče pomeni, da dva energetsko ne pašeta skupaj.

Gostil si že več kot 100 gostov, s 30 med njimi si še vedno v stiku. Bi lahko rekel, da si v kakšnem od pogovorov doživel razsvetljenje? Kateri sogovornik je najbolj vplival nate?

To je bil Zlatko Blažič. Mislim, da sva oba jokala na podkastu, ker sva se na neki ravni tako povezala. Mene zelo privlačijo te težke, temačne zgodbe, pa ne vem, zakaj, to sem že večkrat razmišljal. In on kot bivši odvisnik od heroina je res šel do pekla, tam nekaj časa bil in prišel nazaj in zdaj govori zgodbo o tem. Te zgodbe se mi zdijo zelo uporabne za nas, ki nismo šli tako globoko v pekel, da mogoče vidimo, da nam sploh ni treba iti tako daleč, kot so šli oni. Na nek način vidim, da nas rešujejo pred tem, da gremo tako globoko v pekel.

Jaz sem čutil tako hvaležnost za njegovo trpljenje in to, da je delil svojo zgodbo z vsemi nami, ker vem, da ne bom jaz rabil iti v to brezno. Čutil sem tako ljubezen do njega … sploh si ne morem predstavljati, kakšno trpljenje je to bilo.

Še zdaj sva v stikih, zadnjič sem ga obiskal v Mariboru. To je res neverjeten človek, vsem priporočam njegovo knjigo Zgodovina moje heroinske odvisnosti, ker boljšega slovenskega teksta še nisem bral v življenju.

Si bil kdaj razočaran nad sogovornikom? Da ti je dal manj, kot si pričakoval? Ali sploh ničesar ne pričakuješ?

Iskreno, nimam pričakovanj. Vsakega pogovora se veselim ravno zaradi tega, ker poteka brez priprave, v neki taki negotovosti. Ne vemo, kam bo šel pogovor, ne vemo, kaj bomo govorili, ne vemo, če bo dober. Tako da, ker ni pričakovanj, tudi ni razočaranj.

Se pravi, da ni nobeno vprašanje vnaprej pripravljeno?

Imam asistentko Mojco, ki mi pred vsakim pogovorom pripravi en dokument. Na začetku dokumenta je opis gosta, potem pa je spodaj pripravljenih deset možnih smeri za pogovor. Jaz to preletim petnajst minut pred začetkom in to je to. Po navadi teh vprašanj niti ne uporabim, ker pogovor kar sam diktira tematike. Dva ga ustvarjata, ampak nihče nima kontrole nad pogovorom.

V enem od Dialogov ste fantje rekli, da pravi moški namesto, da gre na terapijo, naredi svoj podkast. Je kaj resnice v tem? Je podkast tvoja terapija?

Ja, absolutno. Sploh te Dialogi, ki jih imamo s fanti, delujejo zelo terapevtsko za nas. Dobimo se enkrat na mesec, sedimo brez telefonov in se pogovarjamo, slučajno pa se pogovor še snema. Neko druženje moških ob filozofiji se mi zdi, da blagodejno vpliva na mene in na mojo psiho. Verjetno tudi na poslušalce. Velikokrat rečejo, da imajo občutek, kot da so z nami v sobi in se skupaj družimo. Teh globljih, iskrenih odnosov in pogovorov v današnjem svetu zelo primanjkuje.

Kakšno sporočilo bi rad prenesel na mlade?

Rad bi predvsem to, da mladi vidijo, da je možno biti uspešen poslovnež in se hkrati ukvarjati z duhovnimi tematikami oz. da ti to lahko celo pomaga v biznisu.

Ker mladi si zelo želijo poslovnega uspeha in velikokrat slišim, da če boš pa meditiral, boš izgubil ostrino, ki ti prav pride v poslu. In zato moški to zavračajo, ker se bojijo, da bodo postali preveč mirni.

Zelo bi bil ponosen, če uvidijo, da je možno oz. da je še boljše, če ta dva svetova združiš. Ker si potem še bolj oster in bolj pozoren in lahko sprejemaš boljše odločitve, ker si bolj pomirjen sam s sabo. Se mi zdi, da je v biznisu veliko evforije, ki ljudem jemlje energijo. In če bi se umirili, ne bi nič izgubili. V sejni sobi bi desetkrat boljše odločitve sprejemali in delali veliko manj. Ta mirnost lahko v biznisu res veliko doprinese.

Praviš, da je bistvo podkasta iskanje naukov za dobro življenje … kaj pa je zate dobro življenje?

(dolg premislek) Dobro življenje je nekaj, kar se ti zgodi, ko poskusiš delati dobre stvari za druge. Zdi se mi, da gre vsak človek skozi eno tako potovanje, kjer dela predvsem za sebe, ker misli, da je dobro, če zadovolji svoje želje in potrebe. In potem običajno ugotovi, da je to pot v slabo življenje.

Se pravi, pretirana fokusiranost nase ali pa delovanje iz svojega ega te vodi v pekel. Ampak dobro je, da to vidiš in se naučiš tega zakona, da je delanje dobrega za druge tisto, ki ti avtomatsko prinese dobro življenje. Ta proces je težko videti na prvo žogo, mogoče moraš izkusiti tisti peklenski del, da se tega naučiš.

Kako si se ti tega naučil?

Na primer pred časom mi je nekdo ponudil 12.500 evrov, da bi v podkastu promoviral njegov sklad za zlato. Na eni strani mi je moj ego rekel Okej, posnamem to enourno epizodo, dvanajst tisoč evrov dam v žep, to bo super.

Ampak potem sem se vprašal, ali hočem, da to sporočilo ljudje slišijo? Jaz osebno ne verjamem v vlaganje v zlato, in zato sem to ponudbo zavrnil. Takšne preizkušnje so tiste, ki te usmerijo na pot dobrega življenja. Če se le pravilno odločiš.

Bi torej lahko rekel, da živiš dobro življenje?

Včasih pride dan, ko ne čutim tega, ne čutim, da se počutim dobro, ampak ne paničarim, ker vem, da se bo to spremenilo, da je življenje ciklično in se neprestano spreminja in takrat, ko ne delam panike glede svojega slabega počutja, je naslednji dan že boljše. Prav ta cikličnost je tista, ki dela življenje zanimivo. Ker zanimivo je boljše, kot dolgočasno. In to pomeni, da mora biti včasih tudi malo slabše, saj le tako ceniš dneve, ki so boljši.

Če bi moral izbrati eno življenjsko misel, ki te vodi skozi življenje, katera bi bila?

Vse to, kar sem napisal v knjigi. Sprva so bili to samo stavki nekih resnic, v katere verjamem, potem pa sem jih razširil v knjigo. Tukaj je res vsem, v kar trenutno verjamem.

Na lestvici od 1 do 10 – kako stresno je izdati knjigo?

Štiri.

A res, samo? Je bil težji del pisanje ali vsi intervjuji in dogodki, ki prihajajo zdaj, po njeni izdaji?

Pisati je bilo izredno prijetno in mirno. Začel sem pred dvema letoma na Tajskem. Tam sem napisal uvod, ki govori o moji 10-dnevni meditaciji v Makedoniji, kasneje v Ljubljani pa mi pisanje ni šlo več tako dobro.

Zato sem najel kočo in se za tri mesece popolnoma odmaknil. S seboj sem imel psa Zena, računalnik in vse, kar sem delal, je, jedel, treniral, meditiral in pisal. Moji dnevi so bili sestavljeni po vojaško. Vsako jutro sem napisal urnik in se ga držal. To je bil zelo prijeten proces osamitve in pisanja svojih misli.

Lahko rečeš, da je bila po tisti izkušnji v Makedoniji, to zate mala malica?

Ja, seveda. Jaz sem tako užival v pisanju, poslušanju glasbe; ker se ukvarjam tudi z miksanjem elektronske glasbe; tako da sem cel dan nabijal glasbo, plesal, se sprehajal z Zenom po lepi naravi in zraven spisal svoje misli o življenju. Ta del je bil zelo enostaven. Potem pa pride tiskarna, marketing, dogodki, intervjuji … ta del pa je malo bolj kaotičen. Ampak ta kontrast mi je zelo všeč.

Te je strah, da ljudje knjige ne bi dobro sprejeli, da bi dobil slabe kritike?

To me še čaka. Strah me je, da si bo kdo mislil, da je to “crap” in verjetno se bo res našel kdo takšen. Želel bi si, da se ne, ampak to je pač neizogibno. Sem pa vsekakor zadovoljen s tem, kar sem napisal in kar želim sporočiti ljudem. To sem trenutno jaz. Nad tem, kar si mislijo bralci, pa pač nimam kontrole.

V katero smer želiš, da se razvija tvoj podkast?

Ta projekt nikoli ni imel definiranega cilja in želim, da tako tudi ostane, ker mu s tem dam prostor, da se razvija sam. To je kot neka entiteta, ki je ločena od mene. Seveda so usmeritve, recimo želel bi si, da podkast kot medij postane bolj priljubljen.

S to knjigo smo želeli priti do ljudi, ki berejo knjige, ne poznajo pa podkastov. Želim si, da bi to bila neka vstopnica ali pa korak v ta svet. Pa ne samo za mojega, ampak za vse slovenske in tudi tuje podkaste.